Medijski magnat in nekdanji italijanski premier Silvio Berlusconi je v začetku avgusta privolil v prodajo 99,93 odstotka nogometnega kluba AC Milan kitajskim vlagateljem. Posel je vreden 740 milijonov evrov, vanj pa je vključen tudi dolg kluba v višini 220 milijonov evrov. Bodoči lastnik – konglomerat kitajskih podjetij, ki ga vodi kitajska investicijska družba Sino-Europe Sports Investment Management Changxing Co. in je v delni državni lasti – se je zavezal, da bo v naslednjih treh letih v italijanskega velikana vložil 350 milijonov evrov, od tega slabo tretjino nemudoma po tem, ko bo pogodba uradno začela veljati.
»Milan je zakorakal na pot proti Kitajski,« je z besedami prodajo dvanajstega najbogatejšega kluba na stari celini pospremil Berlusconi. Devetinsedemdesetletnik je klub kupil sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja ter ga preobrazil v enega največjih in najuspešnejših na svetu. Danes naj bi zanj navijalo več kot 380 milijonov ljudi, znaten del pa jih prihaja prav s Kitajskega, kjer je serie A pred leti postala sploh prva vrhunska nogometna liga, ki se je znašla na sporedu tamkajšnje državne televizije.
Rdeče-črni bodo tako v naslednjih tednih postali še drugi milanski klub v večinski lasti Kitajcev, potem ko je že junija v njihove roke prešel mestni tekmec Inter. Za 270 milijonov evrov je družba Suning Holding, ki je lani vknjižila 22 milijard evrov prihodkov, odkupila 70-odstotni delež v klubu. »Naš cilj je narediti Inter še bolj internacionalen,« je pred dvema mesecema dejal direktor družbe Zhang Jindong in med vrsticami dal vedeti, da Kitajska počasi, a zanesljivo postaja tudi nogometna velesila.
Kitajska nakupovalna mrzlica
Kitajski nogometni milijoni pa se še zdaleč ne stekajo le na Apeninski polotok. Zanimanje njenih investitorjev za vlaganje v klube je v skokovitem porastu po vsej Evropi. Najbogatejši Azijec Wang Jianlin je januarja lani za 45 milijonov evrov odkupil 20-odstotni delež evropskega podprvaka Atletica iz Madrida, vodilni kitajski investicijski sklad na področju medijev in zabave China Media Capital (CMC) pa je le šest tednov po obisku kitajskega predsednika Xi Jinpinga v Veliki Britaniji odštel 360 milijonov evrov za 13 odstotkov družbe City Football Group, ki ima v lasti tako Manchester City kot New York City FC.
A ne le za nogometne velikane, kitajska podjetja se zanimajo tudi za precej manjše evropske ekipe. V njihovi večinski lasti so se v zadnjem obdobju znašli angleški Birmingham, Aston Villa, Wolverhampton in West Bromwich, španski Espanyol, francoska Sochaux in Nica ter celo nizozemski Den Haag in češka Slavia iz Prage. »S kupovanjem evropskih nogometnih klubov se vrata Evrope odpirajo tudi za kitajske nogometaše,« kitajsko nakupovalno mrzlico pojasnjuje Gu Shin iz marketinškega podjetja Yutang Sports s sedežem v Pekingu. »Posledično bodo imeli klubi še več kitajskih navijačev, prav tako pa se bo povečal tudi njihov tržni delež na kitajskem trgu.«
Nogometne reforme že v teku
Od kod torej tako nenadno zanimanje svetovne velesile za vse, kar je povezano z okroglim usnjem? Nogometno revolucijo na Kitajskem je zanetil prav predsednik Xi Jinping, ki velja za velikega ljubitelja nogometa. Tako je lani javnosti predstavil ambiciozen načrt, s katerim namerava najbolj priljubljen ekipni šport do leta 2030 v državi korenito preobraziti. Reforme so že v teku, saj Peking podjetnikom za naložbe v nogomet ponuja številne davčne olajšave in druge ugodnosti, ministrstvo za šolstvo pa bo že prihodnje leto končalo gradnjo kar 20.000 novih nogometnih šol, še dodatnih 30.000 pa jih namerava končati v prihodnjih devetih letih.
Dolgoročni cilj države je, da vrednost domače športne industrije do leta 2026 znaša en odstotek njenega bruto družbenega prihodka oziroma 760 milijard evrov, kar je še enkrat toliko, kot je po najbolj optimističnih ocenah danes vreden ves globalni športni trg. »Kitajska je rada vsemogočna in uspešna v prav vsem,« kitajski nogometni fenomen pojasnjuje profesor za športno ekonomijo na Univerzi Coventry Simon Chadwick. »Ena od stvari, kjer jim trenutno ne gre najbolje od rok, je nogomet, ki je najbolj priljubljena igra na svetu. Država se zato želi povzpeti na položaj, ki bi ji zagotovil spoštovanje mednarodne nogometne skupnosti.«