Morda je bil najbolj znan primer svetovno prvenstvo v rokometu v Katarju leta 2015, kjer je bilo vse podrejeno domačemu naftnemu kapitalu. Katarcem so celo pustili (in jim še pustijo), da so v svojo rokometno reprezentanco privabili prav vsakega, ki so ga lahko plačali, ne glede na to, od kod so ga pripeljali. In nič drugače ni z dirkami formule 1. Nekoč tradicionalna prizorišča se umikajo Singapurju, Kitajski, Bahrajnu… A multimilijarder Bernie Ecclestone to vsaj odkrito prizna. Dirke so tam, kjer si jih lahko privoščijo, dirke so tam, kjer to bolje plačajo. Brazilija je olimpijsko dirko, ob kandidaturi, pred leti lahko plačala, je pa vprašanje, če njena gospodarska rast še omogoča vse športne užitke, zato se ne gre čuditi, da pri mnogih športih na brazilskih tribunah ni gledalcev, kaj šele kakšnih organiziranih navijačev. Brazilija je svoje obveznosti do mednarodnega olimpijskega komiteja plačala, vse drugo je očitno nepomembno. Če v sobah v olimpijski vasi zamaka, je to težava malih reprezentanc. Novak Đoković, košarkarji ameriške reprezentance in podobni športni veljaki spijo v neprimerljivo razkošnejših razmerah. Važno je sodelovati.