Zdi se, da je človeštvo v letošnjem letu našlo nov način pogrezanja otoških držav pod gladino. To namreč opažamo vse od tistega presenetljivega petkovega jutra v juniju, ko so iz Londona začeli prihajati uradni izidi referenduma o odhodu Združenega kraljestva iz Evropske unije. Nekateri ekonomski podatki, ki so odtlej priromali iz Albiona, še posebej tisti, ki kažejo na zaupanje ali optimizem potrošnikov, gospodinjstev, menedžerjev ali koga drugega ter dogajanje na nepremičninskem trgu, so upadli in kažejo na zastoj v gospodarski aktivnosti. Še posebej črnogledo pa je na obzorju. Praktično ne mine dan, ko ne bi zasledili nove analize na temo prihodnjih obetov Združenega kraljestva, če se tamkajšnji politiki dejansko odločijo za odhod iz Unije. Čeprav je neobičajno, da se v finančnem svetu izoblikuje popolni konsenz glede napovedi o gibanju katere koli odvisne spremenljivke, to tokrat velja v primeru ocene prihodnje gospodarske rasti »samostojnega« Otoka.
To napovedano pogrezanje je skušal s svojimi predreferendumskimi nastopi preprečiti Mark Carney, prvi mož Bank of England. Če se je njegov takratni nastop izgubil v kakofoniji drugih krilatic političnega in poslovnega vrha, je tokratno odločno sporočilo, ki ga je centralna banka izdala prejšnji četrtek, glasno zadonelo v trenutnem političnem vakuumu. Potem ko smo guvernerju Carneyju pretekli mesec podelili lovoriko za najbolj presenetljivo (ne)odločitev zgodnjega poletja, mu ta zaradi popolnega, a ne nepričakovanega zasuka v monetarni drži pripada tudi v avgustu. Za večji učinek drenaže sedaj nujno potrebuje pomoč kolegov iz Westminstra.