Posebna zgodba so komentatorji. Jolanda Bertole je carica. Komentira tako, kot da se mora ves čas opravičevati. Logično, saj ve, da govori banalnosti. Da govori zato, ker mora govoriti. In zraven izustiti kakšno domislico, ki se ji smeji samo ona. Problem komentatorjev je preprost: mislijo, da morajo govoriti. Čim več. Čim bolj polno s floskulami, ki so na ravni splošnih neumnosti. Na primer: »Moramo ceniti željo, da je prišel na olimpijske igre naredit dober rezultat.« Vsi mi pred ekrani smo res totalni buteljni. Ceniti moramo željo po dobrem rezultatu. Skratka, briga nas rezultat. Brigajo nas tisti plavalci, ki se sučejo med tridesetim in štiridesetim mestom, saj so imeli veliko željo. Saj ena se jim je uresničila. So na počitnicah čez lužo.

Naslednji sklop lahko imenujemo mala šola za idiote. Slišali smo naslednja globokoumja: »Pustimo času čas«, »Vsaka informacija je dobrodošla«, »Nastopa zato, da nastopa«, »Na koncu bo štel seštevek vseh časov na progi«. O. K., če je ta o tem, da moramo času prepustiti čas, skoraj malo enigmatična, morda celo nadgradnja Einsteinove relativnostne teorije, je ugotovitev, da na koncu šteje celoten čas, res ponižujoča. Če obstaja med gledalci vsaj eden, ki misli, da je vmesni čas že medalja in da dobiš posebno nagrado za dobro odpeljan ali odtečen kos proge, potem pač priznam, da precenjujem svoje sosede, sokrajane in sodržavljane. Komentatorji razumejo več. Posedujejo posebno znanje. Imajo jasno sliko vseh kategorij pred ekrani. Zato jim morajo sporočiti tudi naslednje: »Eni tekmovalci lahko napredujejo, drugi pa lahko nazadujejo.« Na prvi pogled enostavna misel skriva v sebi vso dialektiko, ki jo je prehodila naša mlada država. Če eni napredujejo, drugi ne napredujejo. Če se eni bogatijo, se drugi ne bogatijo. Če eni kradejo, drugi ne kradejo. Če eni zmagajo, drugi izgubijo.

Nadgradnja je izjava, »da se razmere izboljšujejo iz minute v minute«. Je optimistična. Razmere se ne izboljšujejo kar na splošno, ampak iz minute v minuto. Kot naša osamosvojitvena pot. Iz minute v minute se nekaj izboljša. Kot sklepna ugotovitev, »da je treba dosegati dobre čase«. Logično, saj smo od nekdaj verjeli, da je treba dosegati slabe čase. Očitno so nas v to pripeljale naše informativne oddaje, ki nam servirajo le »bad news«. Bombardirajo nas s problemi, nepridipravi, anomalijami, katastrofami in nerešljivimi primeri. To počnejo tako sistematično, da verjamemo, da je boj za slabe novice edini pošteni boj. Da štejejo le količine slabosti na časovno enoto. Zato je težko čez noč preklopiti na misel, da je treba dosegati dobre čase in rezultate.

Med kopico nerodnosti ali spodrsljajev se znajde tudi kakšna »izjava à la Cime«: rezultat je neodločen, lahko pa bi bilo tudi obratno. Pred tem kapitulira tudi relativistični duh postmodernih teorij nastanka vesolja.

Še sreča, da se vsake toliko časa zgodi napaka v računalniških sistemih. Ko komentator vidi, da se je izgubil, da nima pojma, kaj se dogaja z rezultati, zmagoslavno izjavi: »Računalnik mi ni zabeležil vseh rezultatov.«

In kot dva računalnika se vsak večer v studiu pojavita voditeljica Sanja Modrič in bivši sprinter Matic Osovnikar. Vzporedno tečeta dva programa. Dva monologa. Dve datoteki. Med njima ni nič. Nobene kemije, nobene napetosti, nobene vezi. Printanje, kar je blizu sprintanju, dveh disketnih enot. To, da sedita kot na plaži, da je v studiu mivka v opomin vsem, ki ne veste, kje leži Rio, je spet dialektična bravura. Gre za odsev počitnikovanja klasičnih slovenskih družin. Poležavanje, odtujenost, slaba volja, nadiranje partnerja ali otrok in stalna preža, kdo v tvoji bližini ti krati zaslužen počitek. Smo svetovni prvaki v tem, kaj vse nas moti. Kar lepo demonstrirajo dokumentaristi z druge strani Atlantika... Počitnice niso sproščeno uživanje, ampak stalna preža, napetost in strah. Še sreča, da na računalniku obstaja ključna tipka: delete…