Presojanje tveganja je zahtevna reč. Dopovedovanje, da so lahko nevidne grožnje že jutri resna težava in da se je z njimi zato najbolje ukvarjati takoj, je prevečkrat obsojeno na neuspeh. Težave z odpornimi bakterijami oziroma bolnišničnimi okužbami se zdijo abstraktne, dokler ne začnejo iz ene od bolnišnic prihajati vesti, da so začele zaradi njih odpadati operacije. Ali da bolnikov, ki so postali nosilci bakterij, nočejo sprejeti v nobenega od domov za starejše in zato v nedogled ostajajo v bolnišnici.
Legendarna medicinska sestra Florence Nightingale je sredi devetnajstega stoletja vedno znova trčila ob hladno nezanimanje vojaških birokratov, s katerimi se je skušala pogovoriti o razmerah za oskrbo ranjencev. Po vrnitvi iz Turčije, kjer je skrbela za poškodovane v krimski vojni, je na obup nad delnim neuspehom naslonila politične zahteve po boljšem zdravstvu. Nizanje statistik in spretnih javnih pozivov je sčasoma zaleglo. Velik del sodobnih praks, od izolacije bolnikov s proti antibiotikom odpornimi patogeni pa do ventilacije in pravil pri odstranjevanju odpadkov v bolnišnicah, vse to je dediščina pristopa Nightingalove, je ugotavljal prispevek v ugledni strokovni reviji Clinical Infectious Diseases.
V slovenskem zdravstvu enaindvajsetega stoletja osnove še vedno niso samoumevne. Prostorov za vse okužene in nosilce bakterij, pri katerih bi bila izolacija utemeljena, v bolnišnicah nimajo. Že s tem se možnosti, da bodo prenos na druge bolnike uspešno preprečili, kljub vsemu trudu zmanjšajo. Prav tako imajo, kot že dolgo opozarja stroka, premalo zaposlenih, da medicinski sestri po negi okuženih in nosilcev bakterij ne bi bilo treba poskrbeti še za druge bolnike. Tudi v UKC Maribor, kjer se ubadajo z bakterijami, odpornimi proti antibiotikom karbapeneme, opozarjajo, da bi potrebovali novo enoto intenzivne terapije za namestitev bolnikov z okužbami. Nič bolje ni v domovih, kjer se sprašujejo, kako ob sedanjih prostorih, denarju in številu zaposlenih ravnati po pravilih. Teoretiziranje uradnikov, kako bi morali bolnišnice in domovi starejših v teh primerih sodelovati, prav nič ne pomaga.
Čeprav so postale neizbežen spremljevalec sodobne medicine, jih je mogoče obvladovati bolj ali pa tudi manj uspešno. Slabše obvladovanje paciente ogroža, poleg tega pa je drago. V ZDA so leta 2011 objavili ugotovitve študije, ki opozarja, da se z bolnišničnimi okužbami bistveno poveča možnost, da bo travmatološki pacient umrl. Poleg tega so bili stroški pri tistih poškodovancih, ki jih je doletela bolnišnična okužba, dvakrat do dvainpolkrat višji kot pri drugih. Približno dvakrat daljše je bilo tudi bivanje v bolnišnici. Ob zadnji slovenski nacionalni raziskavi leta 2011 je bilo v vseh slovenskih bolnišnicah za akutno oskrbo 6,4 odstotka bolnikov, ki so imeli bolnišnično okužbo ali pa so bili zaradi nje še vedno zdravljeni.
V mariborskem UKC imajo prav. Bolnišnične okužbe niso nobena redkost. A dokler se morajo zaradi številnih težav, ki jih porajajo, zagovarjati samo v bolnišnicah, bo težko bolje. Kako pogoste bodo bolnišnične okužbe in koliko bodo pacientom otežile življenje, je odvisno tudi od odločitev oblastnikov. Besedo bi bilo treba dati ljudem, ki so jih doslej morda vsi poslušali samo napol.
