Pred dnevi se je tak primer zgodil na piranskih ulicah. Neki možakar je na ves glas tulil, kakšen gnoj da so ljudje in jim na splošno in vsevprek preklinjal bližnje in daljne sorodstvo. Kar pa je bilo ob videnem prizoru razumljivo – gospod si je namreč, sklonjen in zaripel v obraz, ob glasnem robantenju z majhno paličico z nožnih prstov ravno odstranjeval ostanke sočnega pasjega iztrebka, ki mu je pred tem prekrižal pot, v naslednjem trenutku pa jezno vstal in kar v bližnji smetnjak zalučal z istim iztrebkom okrašen natikač. Verjetno bi zelo podobno v njegovi koži reagirala večina, a kljub temu z možakom nisem sočustvoval – že (vsaj) dvakrat prej se je namreč ta isti človek, ki je zdaj za svojo smolo krivil vse druge, naredil francoza, ko se je njegov vsaj 40-kilogramski pes pošteno podelal sredi enega izmed piranskih trgov. Gledal je stran in, ko je pes opravil svoje, mirno odšel, kot da se ni nič zgodilo. Pa čeprav je imel obakrat enega izmed stojal z vrečkami, namenjenim prav pobiranju iztrebkov, dobesedno na dosegu roke. Krivec, da se mu je to zgodilo, je torej po svoje kar sam, saj on in njemu enaki s svojim ravnanjem močno povečajo verjetnost za opisane neprijetne dogodke. Na kar pa bržčas ni niti pomislil...

Kakorkoli, prav na piranske težave z iztrebki močno spominja tudi zadeva, ki ima bolj neposredno povezavo s tematiko pričujočih strani. S prometno problematiko v Ljubljani in nekaterih drugih slovenskih mestih. Konkretno zadeva, ki v ljudskem in vsem najbolje poznanem besednjaku sliši na ime ležeči policaj. Pri kateri spet pridemo do občutka, ki se ga je težko znebiti, in sicer tistega, ki nam pravi, da jih je pri nas ponekod enostavno preveč. Da jih je toliko, da je njihovo postavljanje ušlo izpod nadzora – ovire so se namreč ponekod povsem nekontrolirano začele pojavljati tako blizu druga druge, da je vožnja marsikje videti kot rodeo. In da so za nameček preostri, previsoki, neprimerne oblike, skratka preveliki – celo takšni, da imajo še vozniki terenskih vozil srečo, če na njih ne podrsajo dna vozila. Skratka, pri skorajda vsaki obnovi ali postavitvi nove ceste v naselju, se na njej pojavi tudi ležeči policaj, ali kar serija njih.

Pa da ne bo pomote – umirjanje prometa s fizičnimi ovirami je ob objestnih voznikih nujnost, sploh v naseljih. A poznamo jih precej več vrst kot zgolj ležeče policaje. Zakaj je skorajda vseh drugih, od zvočnih in optičnih zavor do ploščadi in zamikov vozišča, praktično le za vzorec, lahko le ugibamo. In navsezadnje – grbine bi morale biti zadnja varovalka, namenjene tistim, ki najprej spregledajo tako prometni znak za nižjo omejitev hitrosti kot morebitne optične ovire, ki pa jih, kot rečeno, srečamo le redko. A očitno so pri nas kar prva, saj se marsikje pojavljajo že tudi tam, kjer pred njimi ni nobenega znaka. Kar tako, naenkrat in nepričakovano. Kot pasji kakec v Piranu. Razlika je le, da slednjega kljub silni neprijetnosti nekako že odstraniš, za poškodovan avtomobil pa je treba seči v žep. Kot bi sicer morali tudi vsi, ki za seboj ne počistijo pasjih iztrebkov. A to je že druga zgodba.