Ob predvolilnem pohodu Hillary Clinton se mora zamisliti evropska levica. Ponovno je treba razmisliti, kaj je v tej zgodbi napredno in kaj nazadnjaško. Ameriške volitve so postale produktivne. Servirajo nam en paradoks za drugim. Vsaj toliko kot o Združenih državah nam povedo o Evropi. Zaradi specifične ameriške dramaturgije političnega spektakla se zdi, da so razlike velike in govorica zamešana, vendar sta zgodbi zelo podobni.
Hillary Clinton je konservativna kandidatka ameriške demokratske stranke, ki je za las porazila naprednega kandidata Bernieja Sandersa. Demokratsko stranko je že Bill Clinton iz sredine potisnil proti desnici in iz nje naredil zmerno konservativen politični aparat. Oddaljil jo je od problemov delavskega razreda in jo usmeril k interesom višjega srednjega razreda in ekonomske elite. Podobno je z angleško laburistično stranko naredil Tony Blair.
Med demokrati so se na eni strani spopadle ideje o enaki dostopnosti šolstva in zdravstva, razvoju sistema socialnih stanovanj in odpravljanju velikih razlik med bogatimi in revnimi. Vojna v tem kontekstu nima kaj početi, govor o njej pa ničemur ne koristi. Bernie Sanders je na tem terenu s svojimi idejami socialno uravnotežene družbe izgubil.
Na drugi strani so bili veliki mednarodni trgovinski sporazumi, prost pretok finančnega kapitala čez vse meje, radikalna globalizacija in uporaba oboroženih sil kot orodja zunanje politike. Kljub mobilizaciji mladih Američanov za Bernieja Sandersa je s konservativno agendo zmagala Hillary Clinton in liberalnega Sandersa prisilila h kapitulaciji.
To ne bi smelo biti nič presenetljivega. Takšen je svetovni trend. Angleži imajo kraljico, ki mora biti po službeni dolžnosti in svetovnem nazoru konservativna. Tudi britanska ministrska predsednica je po debaklu z brexitom postala konservativka. Theresa May se je z migljajem prsta znebila moške konkurence, med katero so bili največji čvekači v državi. Boris Johnson in Michael Gove, ki sta vodila kampanjo konservativcev za odcepitev od EU, ji pohlevno jesta z roke. Nekdanja notranja ministrica je bolj konservativna od svojega predhodnika Davida Camerona in jo že po nekaj tednih primerjajo z Margaret Thatcher. Angleško politiko imajo v rokah ženske. Tudi vodja škotske nacionalistične stranke Nicola Sturgeon je ženska. Laburistično opozicijo sicer res vodi starejši moški, vendar ima težave s parlamentarci in parlamentarkami lastne stranke, ki ga mečejo s položaja.
Na kontinentu je položaj še bolj enobarven. Nemška kanclerka Angela Merkel je zgledna konservativka. V strogo strukturirani nemški politiki je naredila revolucijo. Iz politike je vrgla politiko in vse odločitve vezala nase. Tudi ob najbolj dramatični potezi nemške države, ko so se odprle meje za begunce, je to obveljalo kot njena osebna odločitev. Angela Merkel je nemška politika. Levica je na političnem prizorišču nevidna. Socialni demokrati, ki so del njene koalicije, se vedejo, kot da so stranka brez političnega programa.
Edina opazna opozicija politiki kanclerke je skrajno desna Alternativa za Nemčijo, ki jo vodi radikalna desničarka Frauke Petry. Tako kot Angela Merkel je tudi ona znanstvenica vzhodnonemškega porekla. Nacionalno fronto v Franciji vodi ženska. Marine Le Pen je iz marginalne družbe ekscentrikov stranke svojega očeta na skrajni desnici naredila resno stranko, ki ogroža monopol francoskih Hollandovih levih socialistov in Sarkozyjevih desnih republikancev. Za njo v vrsti že čaka Le Penova vnukinja Marion Maréchal, ki je pri dvaindvajsetih letih postala najmlajša poslanka v zgodovini francoske demokracije.
Ministrska predsednica Poljske je skrajno konservativna Beata Szydło, ki vodi poljsko desno revolucijo. Že svojo prvo tiskovno konferenco je organizirala kot politični program. Z odra je odstranila zastavo Evropske unije, uro nad govorniškim pultom pa dala zamenjati s križem. Ker je Hrvaška trenutno v krizi identitete, je edina vplivna moška figura na evropski politični desnici madžarski premier Viktor Orban.
Evropska levica bi morala ob tem pregledati svoje prioritete. V politični mitologiji velja, da se levica bori za enakopravnost žensk v politiki, desnica pa ženske potiska pred štedilnik in pralni stroj. Zgled je Rosa Luxemburg, ki pa je imela veliko težav z moškimi v lastnih vrstah in nobene prave naslednice. Sodobna zgodovina evropske levice pa je v resnici zgodovina moških. Desnica lahko od Margaret Thatcher naprej postavi v vrsto celo četo konservativnih političark, ki so prišle na najvišje položaje in določajo politično podobo sodobne Evrope. Z nekaj sreče bodo isto naredile v Ameriki.
Slovenija se elegantno vključuje v to zgodbo. Alenka Bratušek je bila zmerno leva političarka, ki je prišla do položaja predsednice vlade. Katarina Kresal je bila v zgodovini slovenskih ministrov in ministric najbolj pametna in je imela najbolj napredne nazore. Z dnevnega reda slovenske politike je z eno pogumno potezo odvezala dosje izbrisanih, ki so kot mora viseli nad celo državo. Nihče od njenih predhodnikov se jih ni upal niti s kolom dotakniti. Obe sta bili predmet skrajnega političnega nasilja z leve in desne, ne da bi med linčem kdorkoli stopil v njun bran.
Najbolj uspešna slovenska političarka je zdaj Ljudmila Novak, ki vodi najbolj konservativno stranko v državi. Če hoče ženska uspeti v politiki, mora iti na desno. Na levici nima možnosti.
