Nemška družina išče azil v Rusiji
Končna odločitev je padla na zadnje silvestrovo. Enainpetdesetletna Carola Griesbach in njen šest let mlajši mož Andre sta v volkswagnov kombi zložila najnujnejše potrebščine ter se s hčerkama Julio in Dominique, štirimi vnuki, privarčevanim denarjem in ruskimi turističnimi vizami iz severne Nemčije odpravila na dobrih dva tisoč kilometrov dolgo vožnjo do Moskve, da tam zaprosijo za politični azil. K tej nenavadni odločitvi ju je napeljalo več razlogov, med drugim menita, da Nemčija ni varen kraj niti zanju, še manj pa za otroke in vnuke, največjo skrb pa jim je povzročilo odprtje nemških vrat za sto tisoče migrantov. Motijo ju tudi obvezna cepljenja in prezgodnja seksualizacija otrok prek oblačenja, revij in knjig, poleg tega pa ju je strah za vnuke, ker »nemške socialne službe otroke staršem brez pravega razloga tako hitro odvzamejo, da to meji že na trgovino z njimi«. Carola in Andre sta se s hčerama za beg v Rusijo odločila na vrat na nos in zdaj so vsi obtičali v malem motelu v gozdu na obrobju ruskega glavnega mesta; tamkajšnje oblasti so jim zavrnile prošnjo za azil, saj je zanje Nemčija povsem varna država. Nemški par sicer navaja, da je v skrbeh za lastno varnost že vse od septembra 2013, ko sta se redno udeleževala protiimigrantskih demonstracij pred Bundestagom, ter dodaja, da enostavno nista imela časa, da bi si bolje organizirala umik celotne družine iz Nemčije. Namesto azila bi namreč lahko v Rusiji poiskali tudi delo in se tja preselili z ustreznimi delovnimi dovoljenji. Od novoletnega prihoda na Rdeči trg so prihranki Griesbachovih skopneli, tako da so vse bolj odvisni od novih ruskih znancev, ki so jim priskočili na pomoč. »Rusi so neverjetno darežljivi. Bolj kot kdorkoli drug. Nemci nam zagotovo ne bi tako pomagali, so preveč sebični,« razlaga Andre, ki bi sicer rad delal in zaslužil, a za to nima dovoljenja. Dodaja, da je pripravljen tako kmetovati kot delati v gradbeništvu, pa tudi koga učiti nemščino in prevajati, čeprav je njegova ruščina okorna tudi za vsakodnevno rabo. Ko beseda nanese na iskalce azila v Nemčiji, pa zagotavlja, da njim ne nasprotuje, saj je »treba poskrbeti za ljudi, ki so še na slabšem kot mi sami«. Motijo ga priseljenci, zaradi katerih nemška družba sploh ni več prava družba, še manj pa demokratična. Odrasli del Griesbachovih zdaj trdi, da se v Rusiji počutijo svobodne, težava je le, da z oblastmi ne najdejo skupnega jezika glede nadaljnjega bivanja. Andre je poskušal tudi z razlago, da sta Nemčija in Rusija praktično še v vojni, ker po prvi svetovni vojni nista sklenili pravega mirovnega sporazuma, in bi jih morala zato slednja kot begunce zavarovati. Česa več od zasmehovanja si s tem ni zagotovil, še posebej na spletu od svojih rojakov, ki pa se resno sprašujejo, kaj bo Nemčija storila za zaščito mladoletnih otrok oziroma vnukov četverice iskalcev azila v Rusiji.