Romanje na Brezje
Da »Slovenski Narod« romanja slovenskih mladeničev na Brezje ne bode pustil pri miru, smo že vedli naprej in res se je glasilo »inteligence« na prav olikan način obregnilo ob romanje, ki ga prirede slovenski krščanski mladeniči na Brezje, popolnoma iz nepolitičnih vzrokov. Iz vse notice seva velika zavist, da liberalci ne morejo spraviti skupaj toliko mladeničev. Ko pa »Narod« napada romanje mladeničev na Brezje, pa dela velikansko reklamo za vsesokolsko slavnost. Mi bi si usojali svetovati »Sokolom«, ki so namenjeni se odzvati vabilu odbora ljubljanskega »Sokola«, kateremu starostuje veleugledni (?) odgovorni urednik »Slovenskega Naroda«, sledeče: »Narodnost in politika sta dve popolnoma različni stvari, ki nimata druga z drugo ničesar opraviti. Odkar pa hočejo liberalci v narodnostnih stvareh gospodovati, od tedaj zlorabljajo vedno narodnost za to, da love narod na svoje limance. Na pošten način bi liberalci pač nikdar ne prišli do oblasti, kajti tudi najbolj priprosti človek bi spoznal, da je liberalizem nesreča in sleparstvo za vsak narod. Prav zato, ker liberalci vedo, da z argumenti, z dokazi in z dejanji ne morejo zvabiti naroda na svojo stran, zato se odevajo s plaščem narodnosti, zato zlorabljajo narodnostno navdušenost za svoje umazane namene. Prav sedaj pripravljajo liberalci zopet nekaj takega. Dne 16., 17. in 18. julija prirede velikanski drugi izlet slovenskega sokolstva v Ljubljano, ki naj služi liberalnim političnim namenom. 'Zleti' so specifično liberalna razvada in služijo vedno le v to, da se ljudi liberalno fanatizuje in da se jim mošnjički olajšajo. Nekateri liberalni gostilničarji imajo povodom liberalnih zletov prav milijonske dohodke, kar pač kaže, da je človeška neumnost res najdražja stvar na svetu. Sedanji zlet, ki ga mimogrede imenujejo tudi vsesokolski zlet, ima prav posebno očiten političen značaj. Liberalci pač spoznavajo, da tudi med razumništvom naroda vzlic vsi protifarški gonji vendarle rase odpor proti liberalizmu, in zato skušajo s podvojenimi močmi z narodnim in političnim fanatiziranjem ohraniti razumništvo v svojih pesteh. Kar se odkritim in poštenim potom ne da doseči, to hočejo liberalni hinavci doseči z zvijačo. Namen pač posvečuje sredstva. Ni naša stvar, če se smejo narodnostne slavnosti zlorabljati za umazano politično agitacijo, to prepuščamo 'Sokolom'. Če je njim prav, je nam tudi prav. Če 'Sokoli' puste, da zlorabljajo zavezniki Nemcev 'Sokolstvo' za narodno politično agitacijo, bodo pač morali nositi posledice. Sicer pa so liberalci v veliki zmoti, če menijo, da jim bodo take priredbe prinesle realnih in trajnih koristij in zato nas tudi njihov politični zlet čisto nič ne vznemirja.« – Vrli narodni »Sokoli« naj ne zamerijo naš opomin, ker z malimi izpremembami (namesto »vere« – »narodnost«) obsega besedilo, katero je posvetilo glasilo staroste ljubljanskega »Sokola« romanju slovenskih mladeničev na Brezje.
Slovenec, 2. julija 1904
Jeseniški klerikalci
so se v sobotnem »Slovencu« nekaj obregnili ob nravnost narodno-naprednih krogov. Le počasi, klerikalna gospoda, in le prav ponižni bodite, sicer Vam zagodemo take, da bo odmevalo od Triglava do Urala. Ali ste že pozabili, kako se Vam je v jeseniškem farovžu peč podrla? Kje je pa tisti Marijin otrok, ki še danes noče očeta imenovati? Kake svinjarije pa so se godile na Jesenicah za Hrovatovo barako – glavni junak je bil neki kaplan, junakinja pa neka gospodična Francika? Ali naj morda popišemo, kako je neki kaplan v katoliškem delavskem društvu za kulisami Marijinim devicam hlačice umerjal? Kako se pa imenuje tisti kaplan, ki na dan po več vizitnic piše klerikalni gospici Mici? Ali veste, po kateri poti hodi v mraku gospodična »Mici No. 2« v farovž? (…) Če ne boste prav ponižni, se to zgodi, že da Vam sapo zapremo.
Slovenski narod, 2. julija 1904
ZA VSE ENAKA MERA.
Brezje, koncem julija.
Lepa je naša vas, polna naravnih krasot in ponos divne Gorenjske. Naša božjepotna cerkev je znana tudi izven naše ožje slovenske domovine. Sem zahaja naš narod v trumah ter si išče tolažbe in blagoslova. Obenem z lepoto in z vzvišenostjo kraja bi morali biti tudi naši očetje frančiškani, dobrosrčni dušni voditelji našega naroda. Toda ravno ti, ki so postavljeni, da nas uče ljubezni do svojega bližnjega, so hudi politikarji, katerim so napoti naši somišljeniki. Tako so prišli k gospodarju neke gostilne, ki jo ima v najemu naš somišljenik, mu ponudili ogromno vsoto denarja za hišo in posestvo ter na ta način pregovorili gospodarja, da se je udal. (…) Zagovor, ki sem ga čul med klerikalci samimi, je na primer: »Prirejal je večkrat veselice, katerih hrup je vznemirjal tišino svetega kraja.« Torej sta se slišala glas harmonike in drsanje čevljev ob tla prav tja do cerkve ... Kaj pa takrat, ko so se vršile hrupne veselice v gostilnah tik cerkve? Tedaj se seveda ni čulo ... Iz oddaljene gostilne, ki jo je imel v najemu naš somišljenik, pa se je slišalo, ker je liberalna, dočim imajo za klerikalne harmonike in drugo žvrgolenje krog cerkve gluha ušesa.
Domovina, 6. avgusta 1926