Ustavne določbe, ki temeljijo na (zahodnoevropski) teoriji naravnih človekovih pravic, je treba spremeniti, pravi eno od izhodišč vladajoče stranke za ustavno reformo. Tudi svoboda govora iz naslednje leto sedem desetletij stare ustave spada med pravice, ki jih mora imeti vlada možnost omejiti v primeru navzkrižja z javnim interesom in redom. Da ne omenjamo vseh drugih določb menda mazohistične ustave, zlasti člena 9, ki državo zavezuje k trajni odpovedi vojni in celo sami grožnji s silo v mednarodnih odnosih.
Japonska Liberalnodemokratska stranka premierja Šinza Abeja se je z ustavno reformo namenila odpraviti – liberalno demokracijo. Jep, liberalni demokrati, vsaj po imenu, imajo pripravljen predlog osnutka ustave, po katerem – če bo sprejet – od liberalne demokracije, kakršna je Japonska postala z oktroirano ustavo po koncu druge svetovne vojne, ne bo več veliko ostalo. Osnutek že četrto leto čaka v predalu, toda po volitvah v zgornji dom japonskega parlamenta pred mesecem dni bo zelo verjetno kmalu prišel na dan in v obravnavo.
Abejeva stranka je s koalicijskimi partnerji in neodvisnimi poslanci v prvi polovici julija namreč dobila dvotretjinsko večino. Ustavno večino ima tako v obeh domovih parlamenta in s tem glasove za ustavno reformo. In liberalni demokrat Abe ne skriva, da se mu z zamenjavo ustave mudi vsaj toliko, kot ga zanima gospodarstvo. Po svoje nič nenavadnega, kajti abenomika, denarna poplava, s katero je Abe sprva oživil že tretje desetletje stagnirajoče japonsko gospodarstvo, ne učinkuje več (ta teden je vlada kljub temu napovedala nov 250 milijard evrov vreden »konjunkturni sveženj«).
In zdaj nekaj povsem drugega
Japonski liberalni demokrati so z ekonomsko modrostjo na koncu (prav tako kot vlade in centralne banke bolj ali manj vseh razvitih gospodarstev), zato bodo očitno poskusili z nečim drugim. Z nečim precej drugačnim, kajti dve tretjini Abejevega kabineta, s premierjem na čelu, sestavljajo člani do nedavnega povsem skrivnostne organizacije Nippon Kaigi (tudi tretjina poslancev je v njej). V prevodu ime zveni nedolžno, Japonska konferenca, toda pred še ne dvema desetletjema ustanovljena loža je skrajno nacionalistična, revizionistična, militaristična, skoraj že fašistična. Japonska, se očitno strinjajo liberalni demokrati, ki so člani Nippon Kaigi, je med drugo svetovno vojno osvobodila (in ne okupirala) večji del Azije, tokijsko sodišče za vojne zločine je bilo nezakonito, zločini, pripisani japonskim zasedbenim silam, pa izmišljeni. (To, da bi moral cesar spet dobiti status božanstva, je malodane že postranskost.)
Precej tipičen nacionalistični revizionizem torej, le da ima ta z liberalnimi demokrati in njihovimi partnerji na Japonskem zdaj dvotretjinsko parlamentarno večino. Kar ima tudi, na primer, podobno nacionalistično-revizionistični Fidesz (Zveza mladih demokratov, ki so se nekoč sami razglašali za liberalce) s svojim koalicijskim partnerjem na Madžarskem, le da ima Japonska (navzlic členu 9) že zdaj sedmo do deseto (odvisno od vira) najmočnejšo vojaško silo na svetu. In precej tipičen koncept neliberalne demokracije oziroma že kar avtokratskega režima, kjer med tremi vejami oblasti ni (več) stroge ločnice, kjer pravna država ne varuje državljanovih pravic, od demokracije (!) pa so ostale kvečjemu le še strogo nadzorovane volitve. Takšen je poleg madžarskega tudi poljski, turški, ruski, mehiški, kmalu pa bo morda še ameriški in francoski režim (z nekaj previdnosti pa lahko mednje štejemo tudi kitajskega, če ostanemo zgolj pri nekaj največjih).
Naravne človekove pravice in liberalna demokracija so bile nemara Japonski po drugi svetovni vojni oktroirane, prav tako kot Nemčiji ali Italiji, toda »naravna privlačnost« liberalne demokracije je bila takrat nesporna. Številne evropske in druge nacije (ki vse to niti še niso bile), ki jim je bilo vsiljeno nekaj drugega, so vso drugo polovico 20. stoletja hrepenele po njej in ko so si jo naposled (ne vse) izbojevale, jo pridobile ali pa jim je preprosto padla v naročje, je bilo videti, da je »zgodovine konec«. Ker je liberalna demokracija »premagala« – razen nekaterih izjem – vse konkurenčne sisteme. Tako je trdila tudi knjiga, ki jo je takrat navajalo ali vsaj omenjalo več ljudi, kot jo je kdaj zares prebralo.
»Civilizacija na kocki«
In kdor je pred skoraj četrt stoletja bral Konec zgodovine Francisa Fukuyame, se je moral s tesnobo že takrat vprašati: če liberalna demokracija (in kapitalizem) res nimata več konkurence, mar ni prav to že klica njunih prihodnjih težav? Ni tukaj nekje slabo skrit zlovešči paradoks? Če je konkurenca (dialektično) gonilo napredka, političnega in gospodarskega, kaj nam bo, kaj bo človeštvu odslej zagotavljalo blaginjo (ne le gmotno)? Zakaj bi bila liberalna demokracija in kapitalizem brez izziva konkurence večno tako prepričljiva in tudi uspešna? Drugače vprašano, ali ne bosta liberalna demokracija in kapitalizem sčasoma, ker pač nimata več konkurence, degenerirala, se spridila?
Tudi Fukuyame samega, ki je s Koncem zgodovine postal teoretski zastavonoša ameriškega neokonservativizma, so se kasneje začeli polaščati dvomi (od neokonservativizma se je poslovil po napadu na Irak in potem podprl Baracka Obamo) in druga (iz leta 2014) od njegovih dveh obsežnih študij o zgodovinski evoluciji politične ureditve ima že v naslovu razkroj (Political Order and Political Decay). Fukuyama je resda še vedno prepričan, da je dolgoročno »obstojna« le liberalna demokracija in da tudi ni boljše ureditve od nje, za to, da je prihodnost liberalne demokracije dandanes videti negotova, pa da so krive njene »notranje težave«. Kar je leninistični podobna teza, kako da komunizma ne bodo ugonobili zunanji sovražniki, temveč nepridipravi iz lastnih vrst.
Nedavna kolumna konservativca Davida Brooksa, enega najbolj znanih kolumnistov New York Times, je v tem pogledu na moč zgovorna. »Smo na poti nacionalnega propada?« se sprašuje Brooks v naslovu in med drugim nadaljuje z naslednjim: »Ameriška kriza vodenja je videti strašljiva. Izjave direktorja FBI nas opominjajo, da je Hillary Clinton pripravljena nesramno lagati, da bi ohranila kariero. Donald Trump pa seveda laže nenehno in brez slabe vesti. Zelo lahko je videti to deželo na poti v nočno moro. Kako lahko Amerika odgovori na vrsto generacijskih izzivov, če je voditeljski razred disfunkcionalen, če dejstva v politični razpravi ne štejejo in če so politične stranke razdeljene po rasnih ločnicah, ki jih lahko kadarkoli raznese?«
Zahodni svet, je pred dvema tednoma v Financial Times Brooksovo tezo posplošil glavni časnikov komentator Martin Wolf, se nedvomno sooča z zapletenimi problemi, predvsem nezadovoljstvom državljanov: »Tisti, ki posegajo po oblasti, recimo Donald Trump v ZDA in Marine Le Pen v Franciji, ponujajo jasne, preproste in napačne rešitve, predvsem nacionalizem, nativizem in protekcionizem. Rešitve so lažne, toda bolezni so resnične. Če ne bodo vladajoče elite ponudile prepričljivih zdravil, jih bo morebiti kmalu odneslo in z njimi prizadevanja za sintezo demokratičnega upravljanja posamezne države z odprtim in kooperativnim svetovnim redom.« Po Wolfu, ki piše, kot je nekdo dejal, iz samega osrčja liberalnega kapitalizma, ni zdaj »na kocki nič manj kot naša civilizacija«.
Premožni za trdo roko
Zveni že kar panično, vendar so podatki, ki sta jih v julijski številki Journal of Democracy objavila Roberto Stefan Foa, glavni raziskovalec svetovne sociološke mreže World Values Survey (s sedežem v Stockholmu), in Yascha Mounk, mladi raziskovalec s harvardske univerze, resnično skrb vzbujajoči, nekateri že prav strašljivi. Na vprašanje (z lestvico od 1 do 10), kako bistveno je zanje, da živijo v demokraciji, je skoraj tri četrtine Američanov, rojenih pred drugo svetovno vojno, odgovorilo z 10; med Nizozemci je bilo v tej generaciji takšnih 55 odstotkov. Toda med milenijci, rojenimi po letu 1980, so bili za demokracijo »brezpogojno« le še trije od desetih Američanov in eden od treh Nizozemcev. Delež odločnih zagovornikov demokracije se od predvojne do milenijske generacije nekako »pravilno« znižuje: kolikor kasneje po drugi svetovni vojni je rojena generacija, toliko manj ji je pomembna demokracija.
»Nasprotno« vprašanje – je demokratični sistem slab ali zelo slab za upravljanje države? – je trend potrdilo, hkrati pa nakazalo tudi na postopno naraščanje nezadovoljstva z demokracijo znotraj posamezne generacije. Tako nekaj več kot desetina najstarejših Američanov demokracijo ocenjuje kot slabo, med milenijci pa je takšnih skoraj četrtina. Za odtenek boljše je v Evropi (na to vprašanje so odgovarjali Nemci, Švedi, Španci, Nizozemci, Romuni, Poljaki in Britanci), kjer sta ustrezni številki dobrih pet oziroma približno 13 odstotkov.
Kar je v okviru razmišljanja o stanju liberalne demokracije iz omenjene študije (z naslovom Nevarnost razkroja) morda najbolj pomembno, pa je spoznanje, da narašča podpora avtoritarnim rešitvam. Z možnostjo, da bi vojska prevzela oblast (kar bi bila vzorčna nedemokratična ureditev), se je tako v ZDA pred dvema desetletjema strinjal le eden od 16 vprašanih, lani že eden od šestih. Podobno je narasla podpora dvema malce manj izrazito nedemokratičnima rešitvama, »močnemu voditelju, ki se mu ne bi bilo treba ukvarjati s parlamentom in volitvami«, oziroma »tehnokratski vladi«. Z drugimi besedami, medtem ko 43 odstotkov najstarejših Američanov in 53 odstotkov Evropejcev odločno zavrača vojsko na oblasti, je med ameriškimi milenijci takšnih le 19, med evropskimi pa 36 odstotkov.
Toda ni še konec. Treba je omeniti vsaj še podatek, da se je delež privržencev trde roke zlasti povečal med – najbolj premožno petino prebivalstva. Od leta 1995 se je razmerje pravzaprav povsem obrnilo: takrat so bili premožni najbolj odločni nasprotniki vojske in drugih nedemokratičnih rešitev (najslabše situirani pa najbolj odločni zagovorniki), po najnovejši anketi pa si premožni najlažje predstavljajo vojsko na oblasti. V ZDA bi celih 16 odstotkov (leta 1995 trikrat manj) premožnih (ne glede na starost) vladavino vojske sprejelo kot dobro ali zelo dobro, medtem ko je podpora »močnemu voditelju« v tem času med zgornjo petino prebivalstva narasla s 24 na 32 odstotkov in tehnokratski vladi s 36 na 49 odstotkov. Znotraj tega Foa in Mounk opozarjata na še hitrejšo rast naklonjenosti avtoritarni ureditvi med premožnimi in mlajšimi. V ZDA je leta 1995 le šest odstotkov rojenih po letu 1970 menilo, da bi bila vojska dobra stvar, danes jih tako meni skoraj šestkrat več, torej več kot tretjina. Njihovi evropski vrstniki so v minulih dveh desetletjih »napredovali« za polovico manj, kar pomeni, da so s prav tako šestih odstotkov leta 1995 prišli do 17 odstotkov.
Seveda, premožni bi hoteli zavarovati svojo v zadnjih dveh desetletjih na račun »manj srečnih« nesorazmerno pomnoženo gmotno blaginjo, bi se dalo ob tem reči na prvo žogo. Foa in Mounk, ki svarita pred vsemi prehitrimi sklepi, v zvezi z naraščajočo priljubljenostjo »trde roke« med premožnimi opozarjata, da se stvari le vračajo v zgodovinsko »strugo«. Odklon je po njunih ugotovitvah pravzaprav pomenilo zavračanje avtoritarne oziroma nedemokratične ureditve v drugi polovici 20. stoletja; no, tudi Thomas Piketty v Kapitalu v 21. stoletju ugotavlja, da je bila kolikor toliko enakomerna delitev novoustvarjenega družbenega bogastva v drugi polovici 20. stoletja odklon.
Nekoč nepredstavljivega ni več mogoče izključiti
Japonska znova kot nacionalistično-militaristično cesarstvo? ZDA z Donaldom Trumpom kot predsednikom? Francija z Marine Le Pen v Elizejski palači? Vse to se – ob tistem, kar se je podobnega že zgodilo – zdi na ozadju povzetih podatkov povsem mogoče, skoraj že logično. Ko postajajo ljudje iz dneva v dan bolj prepričani, da so se jim institucije demokratičnega sistema odtujile, ko jih je vse več apatičnih glede politike in ne čutijo nikakršne potrebe, da bi se politično angažirali, ko prevladuje občutek, da so pravila igre napisana tako, da ima od njihovega spoštovanja korist le peščica, in ko zaradi vsega tega vse več državljanov volitve izkorišča le za izražanje nezadovoljstva in protesta, imajo lažni preroki toliko lažje delo.
Ugotovitev Adama Przeworskega, poljsko-ameriškega politologa z newyorške univerze, in njegovih sodelavcev, da doslej ni propadla nobena demokracija z dohodkom več kot 6000 dolarjev na prebivalca (s cenami iz leta 1985), je že razmeroma stara (knjiga Democracy and Development je izšla leta 2000) in velja za obdobje od konca druge svetovne vojne do leta 1990. Foa in Mounk jo previdno relativizirata: demokracije vsekakor ne umirajo čez noč in četudi so znamenja razkroja dandanes očitna širom po svetu, je proces mogoče ustaviti in obrniti. Toda nekoč nepredstavljivega, zloma liberalne demokracije celo v najbolj razvitih državah, danes po njunem mnenju vendarle ni mogoče več izključiti.
Marsikdo bi ob tem, povsem v duhu študije Nevarnost razkroja, utegnil pomisliti, da si liberalna demokracija česa boljšega tudi ni zaslužila, da je vse, kar menijo tudi nekateri na levici, »boljše od nje«, celo neliberalne, avtoritarne opcije. Vendar kaže biti z željami skrajno previden, saj imajo nekatere zoprno lastnost, da se izpolnijo. Včasih povsem nenadejano: ko je (zahodno)nemški konservativni dnevnik Welt po štirih desetletjih konec 80. let prejšnjega stoletja končno opustil navajanje vzhodne Nemške demokratične republike (NDR) v narekovajih (kot pač »nepriznane začasne« tvorbe) in s tem upanje na združitev obeh Nemčij, se je NDR v nekaj mesecih sesedla vase. Želeti si Trumpa za predsednika ali Le Penovo za predsednico »samo« zato, ker »imata prav« glede globalizacije ali socialnih razlik in ker sta Hillary Clinton ali François Hollande »pokvarjena« ali »nesposobna« in tem »agenta« kompromitirane različice kapitalizma in liberalne demokracije, je zapeljivo »revolucionarno« in – nevarno kratkovidno.
