Tipična žrtev spolnih zlorab, ki jih zaznajo slovenski uporabniki spleta, je deklica, stara od enajst do petnajst let. Znašla se je na posnetku, ki jo prikazuje v erotičnem položaju. Lani je bila takšna deklica le ena izmed 61 žrtev v primerih otroške pornografije, ki so jih pri projektu Spletno oko bodisi odstopili tujim kolegom ali pa naznanili slovenski policiji. »Večinoma so bile domnevno nezakonite vsebine na tujih strežnikih – takšne prijave smo zato posredovali tudi prijavnim točkam v tujini.
Na podlagi ene izmed prijav na slovenskih strežnikih je slovenska policija podala kazensko ovadbo,« je poročilo o lanskem delovanju projekta Spletno oko z javnostjo v teh dneh delil koordinator projekta Andrej Motl. V devetih primerih se je otroška pornografija v času prijave znašla na slovenskih strežnikih, vendar pa se je med kriminalistično preiskavo preselila v tujino, tako da so preiskavo prevzeli tuji policisti.
»DNK« za najspornejše posnetke
Pri projektu Spletno oko opažajo, da se je lansko leto starost žrtev v primerjavi s preteklimi leti znižala. Tako so lani odkrili več kot polovico primerov, v katerih so bili otroci stari le deset let in manj. S komaj enega odstotka (v letih 2013 in 2014) se je na 23 odstotkov dvignil tudi delež otrok, starih do šest let. »Nekoliko se je zmanjšal delež posnetkov, ki prikazujejo spolno zlorabo otrok hujše vrste, povečal pa se je delež posnetkov, ki prikazujejo otroke v erotičnih položajih,« razlaga Motl.
»Velika težava je, da je posnetke, ko se znajdejo na spletu, zelo težko odstraniti. Tudi v INHOPE (mednarodna mreža, v katero je vključeno Spletno oko, op. p.) se zdaj osredotočamo predvsem na fotografije in posnetke, ne na URL-naslove. Na tak način se izognemo večkratnemu ocenjevanju spornih vsebin, posamezne posnetke se torej oceni samo enkrat. Fotografijam se določi oznako, nekakšen DNK, ki velja za neki ožji segment najbolj problematičnih gradiv. Te fotografije se nato avtomatično obravnavajo,« nam je včeraj pojasnil Motl.
Začetek cenzure ali končno dočakana rešitev?
Organi odkrivanja in pregona se proti proizvodnji in razpečevanju otroške pornografije bojujejo na več frontah, eno izmed zadnjih pa so pred kratkim odprli tudi na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. V predlogu novele zakona o elektronskih komunikacijah so zapisali rešitev, po kateri bodo operaterji omrežij in ponudniki dostopa do interneta lahko blokirali dostop do spletnih strani, ki so zaradi posnetkov spolne zlorabe otrok na Interpolovem seznamu. Gre za seznam IWOL (Interpol worst of list, v prevodu Interpolov seznam najslabših), na njem pa so sporne spletne domene, na katere so naleteli preiskovalci otroške pornografije z vsega sveta. Za blokado dostopa do posamezne spletne strani s tega seznama operaterji ne bodo potrebovali sodne odredbe, temveč jo bodo lahko postavili na lastno pest.
Predlog novele je trenutno v javni obravnavi, v javnosti pa so se pojavili nekateri pomisleki, da gre za prvi nevarni korak k uzakonjanju cenzure na spletu, pa čeprav (tokrat) za dober namen. Po drugi strani pa za razpečevanje otroške pornografije velja, da v veliki meri poteka v tako imenovanem darknetu, daleč od oči povprečnega uporabnika spleta in s pomočjo anonimizacijskih orodij, na kar tudi blokiranje posameznih spletni strani ne bo imelo nikakršnega vpliva.
Delna rešitev z blokiranjem dostopa do spornih vsebin v svetu sicer ni nekaj novega. »V Veliki Britaniji so se ponudniki dostopa do interneta že pred leti prostovoljno dogovorili, da bodo s svojih strežnikov umikali vsebine, za katere organizacija Internet watch foundation oceni, da so neprimerne. Ne gre za sklep sodišča, niti kakršen koli obvezujoč zakonski dokument, temveč le za nasvet,« je lani v Ljubljani razlagal britanski strokovnjak za spletno varnost John Carr.
Na slovenski policiji, ki je ena izmed pobudnic zakonskih sprememb, pravijo, da gre predvsem za dodatno obliko preventive, ki »omogoča zmanjšanje razpoložljive količine takih posnetkov in sprosti resurse preiskovalnih agencij za druge preiskave«.
