Kombiniranje navidezne resničnosti in hoje na tekalni stezi učinkoviteje preprečuje padce pri starejših kot zgolj hoja na tekalni stezi, so ugotovili izraelski raziskovalci v študiji, objavljeni v reviji Lancet. Tako vadbo, ki združuje fizične in kognitivne vidike hoje, bi lahko izvajali v telovadnicah, rehabilitacijskih centrih in domovih za ostarele in s tem izboljšali hojo ter preprečevali padce pri starejših in ljudeh z motnjami, ki vplivajo na gibanje, kot je parkinsonova bolezen.

Padci pri starejših od 65 let v razvitih državah predstavljajo 1–2 odstotka vseh izdatkov za zdravstvo. Tretjina starejših, ki živijo doma, in kar 60–80 odstotkov starejših, ki imajo blažjo kognitivno okvaro, demenco ali parkinsonovo bolezen, pade vsaj enkrat na leto. Padec lahko povzroči poškodbe, te pa izgubo neodvisnosti, invalidnost, potrebo po domski oskrbi in smrt. Tudi če se starostnik pri padcu ne poškoduje, ta pogosto povzroči strah pred novim padcem, zato starostnik manj hodi od doma, to pa lahko vodi v depresijo, neaktivnost, mišično oslabelost in motnje ravnotežja, zaradi česar pada še več in je še bolj socialno izoliran.

Število padcev se je skoraj prepolovilo

V raziskavi so raziskovalci analizirali podatke 282 starostnikov iz Belgije, Izraela, Italije, Nizozemske in Velike Britanije. Udeleženci so bili stari od 60 do 90 let, lahko so hodili vsaj pet minut brez pomoči, imeli so urejeno terapijo z zdravili in so šest mesecev pred začetkom študije padli dvakrat ali več. Skoraj polovica (130) jih je imela parkinsonovo bolezen, 43 pa jih je imelo blag upad miselnih funkcij.

Udeležence so razdelili v dve skupini: 146 jih je vadilo s hojo po traku ob sočasni navidezni resničnosti, 136 pa jih je samo hodilo po traku. Navidezna resničnost pomeni, da so pred sabo na zaslonu spremljali svoje gibanje, ki ga je v realnem času snemala kamera, pri tem pa so se morali pri hoji izogibati oviram, kot so luže ali druge ovire na cesti. Gre za simulacijo, podobno računalniški igrici, ki so jo zasnovali, da bi zmanjšali tveganje padcev pri starejših.

Udeleženci obeh skupin so imeli v roku šestih tednov v povprečju 16 treningov, trening pa je trajal 45 minut. In rezultat? Pred treningi so udeleženci iz skupine brez navidezne resničnosti v pol leta padli v povprečju 10,7-krat, udeleženci v skupini z navidezno resničnostjo pa 11,9-krat. V šestih mesecih po treningu so udeleženci obeh skupin padali manj, vendar je bilo padcev statistično pomembno manj v skupini z dodatkom navidezne resničnosti, saj se je število padcev pri njih zmanjšalo skoraj za polovico, v drugi skupini pa za četrtino.

Spodbujajo tudi kognitivne sposobnosti

»Starejši ljudje pogosto padejo zato, ker se spotaknejo in se slabo izogibajo oviram pri hoji. Sposobnost starejših, da se izognejo oviram, pa je lahko zmanjšana zaradi upada kognitivnih sposobnosti, kot so načrtovanje motorike, slaba pozornost in nadzor nad motoriko, vendar se današnje intervencije za preprečevanje padcev pri starejših običajno osredotočajo le na izboljšanje mišične moči, ravnotežja in hoje,« pojasnjuje avtorica študije dr. Anat Mirelman iz Centra za proučevanje gibanja, miselnih procesov in mobilnost pri Inštitutu za nevrologijo Medicinske fakultete v Tel Avivu v Izraelu. V njihovem pristopu do problematike so združili vadbo na tekalni stezi in navidezno resničnost, s čimer izboljšajo tako telesno gibljivost kot miselne vidike, ki so pomembni za varno hojo. Zaključili so, da sta navidezna resničnost in trening hoje pripomogla k zmanjšanju pogostosti padcev vsaj šest mesecev po vadbi.

Največje izboljšanje so opazili pri udeležencih s parkinsonovo boleznijo, kar pa je lahko posledica različnih dejavnikov, ki jih je treba nadalje raziskati. Nadaljnje raziskave bodo tudi potrebne, da ugotovijo dolgoročni učinek vadbe oziroma ali bi bilo smiselno tovrstno vadbo izvajati permanentno.

Tekalne steze in tudi naprave za projiciranje navidezne resničnosti so široko dostopne, zato bi bilo mogoče tovrstno vadbo dokaj enostavno prenesti tudi v vsakdanjo prakso, na primer v fitnes centre, domove za ostarele, centre za rehabilitacijo, kjer bi bila dostopna širokim množicam ljudi. Tak model vadbe bi lahko uporabili tudi kot sestavni del pristopa za preprečevanje padcev pri starejših, torej še preden do padcev in poškodb sploh pride, predlagajo avtorji študije. lo