Zdi se neverjetno, vendar je res: največji zaslužek med direktorji stotih vodilnih podjetij, ki tvorijo borzni indeks FTSE, je bil neverjetnih 70.416.000 funtov oziroma več kot 82 milijonov v enem letu. Medtem je bila lani povprečna britanska letna plača 27.600 funtov. To pomeni, da je sir Martin Sorrel, direktor oglaševalske družbe WPP, lani zaslužil 2551 povprečnih britanskih letnih plač. V prejšnjih dveh letih, 2014 in 2013, je pobral skupaj 113 milijonov funtov (131 milijonov evrov), kar pomeni, da je v zadnjih treh letih zaslužil dobrih 61 milijonov funtov (71 milijonov evrov) na leto.
Že povprečna direktorska plača 5,5 milijona funtov (6,4 milijona evrov po sedanjem tečaju, ko je funt po brexitu izgubil kar nekaj vrednosti) je bila groteskno previsoka, 199-krat višja od povprečne otoške plače. Na drugem mestu med vodilnimi direktorskimi zaslužkarji je direktor bančne skupine Barkeley Group Tony Pidgley, ki je lani pospravil – v evrih – dobrih 27 milijonov. Direktor korporacije Sky, ki je na tretjem mestu, je pobral skoraj dvajset milijonov evrov. Deseti na tej ekskluzivni lestvici, na kateri so sami moški, je Španec António Horta Osório, direktor britanske banke Lloyds Group, ki je pospravil dobrih deset milijonov evrov.
Nova premierka grozi s spremembami
S podatki o astronomskih zaslužkih britanskih direktorjev je postregel center za visoke plače, ki je nastal, da bi omejil visoke plače elite, a se je spremenil v poročevalca iz leta v leto višjih zaslužkov tistih na vrhu. Nova britanska ministrska predsednica Theresa May, ki se mora zadovoljiti s plačo 143.462 funtov (167.500 evrov) – ta je 38-krat nižja od povprečne direktorske plače in petkrat nižja od povprečne otoške plače – je kmalu po prihodu na oblast zagrozila, da bo omejila pretirane zaslužke direktorjev in članov uprav. Po njenem mnenju bi delničarji morali glasovati o zaslužkih vodilnih, njihove odločitve pa bi morale biti zavezujoče, kar zdaj niso.
Direktor centra za visoke plače Stefan Stern je dejal, da je navdušen nad »zanimanjem premierke za plačno politiko v vodilnih podjetjih«, obenem pa, da celo člani uprav ne vedo podrobnosti o plačnih svežnjih direktorjev in da ni videti konca zviševanju njihovega zaslužka. Mayeva zahteva tudi to, da vodilna podjetja vsako leto objavijo razmerje med najvišjo in povprečno plačo. Delničarji se vse bolj upirajo vse višjim direktorskim plačam, a njihov glas ni zakonit in jih lahko uprave nekaznovano ignorirajo. Aprila so na primer delničarji naftnega orjaka BP zavrnili letni plačni paket direktorja Boba Dudleya, ki je nanesel štirinajst milijonov funtov, pa ga je ta kljub temu dobil.
“Kulturni” premik?
Reforma zaslužkov direktorjev in članov uprav je bila ena izmed vodilnih obljub Therese May, obljubila je tudi, da bodo pod njeno vladavino v vseh upravah podjetij sedeli tudi navadni uslužbenci. Če bo svoje obljube izpolnila, bo to velik »kulturni« premik, saj trenutno nobena od vodilnih stotih družb, ki tvorijo borzni indeks FTSE, ne objavlja razmerja med plačo direktorja in povprečno plačo svojih uslužbencev ter nima niti enega navadnega uslužbenca v upravi. V Nemčiji na primer polovico članov uprav podjetij z več kot dva tisoč zaposlenimi sestavljajo predstavniki delavcev.
