Enajst zgodb, enajst obrazov, ki vsak dan bolj ali manj nevidno hodijo po cestah, je dobilo še kako vidno obliko na razstavi Obrazi ulice. V teh dneh si jo je mogoče ogledati v atriju Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC-SAZU).
Enajst zgodb je dobilo obraze
Nastale so zgodbe o težavnem otroštvu Edvina iz Bosne in Hercegovine, ki zdaj dela v rehabilitacijskem centru Tržič; življenju, ki je brzelo mimo nekdanjega odvisnika od drog Roberta; epilepsiji, ki je spremenila Anino življenje; vključitvi Ramina iz Irana v slovensko družbo; poteh brezdomcev pod taktirko brezdomskega vodiča Taubija; pripovedi Anžeta, ki ima spekter fetalnih alkoholnih motenj (FASD); vsakdanjih opravilih Tanje, ki ji je kostni rak odvzel nogo; uspešnem premagovanju težav z učenjem sester Eve in Sergeje, ki zdaj delata v hostlu; Vilijevih tegobah z očmi in učenjem ter motivaciji, ki jo je našel v poklicu peka; begu pred vojno Ibrahima, begunca iz Sirije, in njegove družine, ki je našla zatočišče v Sloveniji; Gašperju, ki ni več brezdomec.
Njihovih zgodb niso ovekovečili profesionalni fotografi (posneli so tudi videe), ampak mladinski delavci iz nevladnih organizacij iz Španije, Portugalske, Francije, Italije, Grčije, Estonije, Latvije in Slovenije, ki so se pod vodstvom zavoda APIS sprva udeležili fotografske delavnice, nato pa samostojno naredili fotografsko zgodbo. Nekateri med njimi so prvič uporabili profesionalni fotoaparat. »Ko vidiš zgodbe, misliš, da so to pravi fotografi, a niso. Nekateri so s terena prinesli zgodbo, vredno nekoga, ki je že kar nekaj časa dokumentarni fotograf. Njihovih fotografij nismo posebej obdelali. To, kar vidite, so naredili sami,« je dejal Luka Dakskobler, ki je vodil delavnico.
Navdušilo ga je, da so se hitro učili, čeprav to ni bilo najbolj pomembno. Prvi cilj namreč niso bile vrhunske fotografske zgodbe, ampak nekaj drugega. »Ti ljudje, ki so sicer nevidni, so dobili obraz. To jim ogromno pomeni.« In še nekaj je zelo pomembno. »Ne gre le za to, da postanejo vidni, ampak še bolj, da se vzpostavi prijateljski odnos med fotografi in portretiranci.« Zato novopečenim fotografskim mojstrom, ki jih je osem dni vodil na delavnici, ni govoril, naj naredijo vrhunsko fotografijo, ampak je bil njegov prvi nasvet: »Ne smeš stopiti v njihov svet, češ zdaj bom pa naredil veliko foto zgodbo in se bom proslavil. V prvi vrsti morajo biti tvoji prijatelji. Ko delaš take zgodbe, moraš svoj ego povsem izključiti, na sebe je treba pozabiti. Njim največ pomeni, da dobijo novega prijatelja, ki jih razume.«
Počutijo se odrinjene
Dakskobler je z zadovoljstvom ugotovil, da je to udeležencem delavnice uspelo, kajti spletla so se številna prijateljstva, nastale so posebne vezi, ki se ohranjajo, ob slovesu so tekle solze. »Tako nastane nova zgodba, ki pa je pomembnejša kot tista, ki je predstavljena na razstavi, kajti ta druga je trajna.«
Kako se počutijo ljudje, ki so zaradi različnih razlogov odrinjeni na rob družbe, čeravno mnogokrat nehote, Luka Dakskobler dobro ve. »Tudi jaz imam za sabo podobno zgodbo. Ko sem bil otrok, sem bil veliko po bolnišnicah zaradi otroške paralize, imam krajšo nogo, krivila se mi je hrbtenica. Vem, kako se počutijo. Niso povsem na robu družbe, a se počutijo odrinjene.« Ker te ljudi razume, lahko fotografom razloži, kako naj pristopijo do njih. In morda se je tudi zato specializiral za fotografske zgodbe, pred leti je na primer naredil odmevno serijo fotografij o deklici Barbari s cerebralno paralizo, pred časom pa je bil tudi v Senegalu, kjer je raziskoval, kako evropska podjetja iz njihove zemlje in domov izrivajo tamkajšnje prebivalce.
