»Samo šalim se. Kaj za vraga boste počeli v Severni Dakoti? To je najbolj dolgočasen del Amerike.« Temnopolti policist se zareži na vsa usta. Hm, ogledala si bom farmersko, konservativno, belo, protestantsko, republikansko Ameriko. Poskušala bom razumeti, zakaj bodo Trumpa volili tako prijetni, empatični in razumni ljudje, kot sta moja prijatelja N. in J. Policistu previdno pojasnim le, da grem na obisk v Grand Forks, kraj streljaj od Farga. Pogleda me in zadovoljno ugasne kamero.

N. in J. sta tipična predstavnika ameriškega srednjega razreda. Imata lepo leseno hišo z vrtom, dva ljubeča sinova z družinama, štiri velike avte, med njimi dodgea iz leta 1967, ki ga J. ne proda iz sentimentalnih razlogov, odlično zdravstveno zavarovanje in osem hišic, ki jih oddajata. Počitnikujeta na Karibih in ljubita severnodakotsko zimo; pri –40 stopinjah Celzija je menda prav zabavno. Verjameta, da sta vse, kar sta dosegla, ustvarila sama – s pridnostjo, odrekanjem in božjo pomočjo. Ko se vozimo po neskončni zeleni ravnici – J. prepeva japonske vojaške koračnice, jaz Vsi so venci vejli – ponosno pripovedujeta o življenju prednikov. Tisti pionirji, ki jim je uspelo priti tako visoko na sever, so morali najprej v mrazu in pomanjkanju zdržati eno leto, nato jim je oblast podarila zemljo. In bizone in staroselce na njej, a to je davna zgodovina.

N. je kot najstnica ugotovila, da bo kar umrla, če bo ostala na družinski farmi, od katere je bila prva trgovina oddaljena dve uri, nedeljska maša pa je bila vrhunec družabnosti. Zato se je po srednji šoli zaposlila v bližnji vojaški bazi. J. je šel k marincem. Kot sin revne samohranilke iz Teksasa ni imel drugih možnosti za to, da se izšola. Po mnogih selitvah sta se J. in N. ustalila v Grand Forksu. J. je odprl nepremičninsko agencijo, N. je najprej pisala osmrtnice in vesti o porokah v časopisu Grand Forks Herald, nato vse do leta 2012, ko so jo zaradi krčenja stroškov odpustili, čustvene kolumnice iz vsakdanjega življenja. Zdaj jih piše za drug lokalni časopis, igra bobne v protestantski cerkvi in pomaga pri dobrodelnih dejavnostih. Bliža se zima, revni ljudje bodo potrebovali topla oblačila... J. je prodal agencijo, a še vedno vsak dan vodi oglede hiš. 75-letna N. in 79-letni J. si ne znata predstavljati, da kdaj v življenju ne bi delala ali da bi – volila demokratskega predsednika.

Demokrati uničujejo Ameriko, je prepričan J. Ne znajo urediti problemov. S preveč radodarno socialno pomočjo ljudi podkupujejo, da volijo zanje. A tako jim ne pomagajo – ohranjajo jih v odvisnosti od države, namesto da bi jim omogočili, da sami poskrbijo zase. Tako kot on. Pri 14. letih je vsak dan, 365 dni na leto, vstal ob štirih in raznosil časopise, po šoli je skupaj s črnskimi vrstniki privijal zamaške v bližnji tovarni kokakole. Trump je v redu, ker dela red, ker bo ljudem pustil, da so odgovorni sami zase. Ampak ko Cerkev pomaga ljudem, tudi ne pusti, da so odgovorni sami zase, zavrtam v zoprno temo. Ne, prav to je vloga Cerkve, vztraja J. Trump bi včasih sicer lahko zaprl usta, ampak politična korektnost je out. Tem tipom v Washingtonu mora nekdo povedati, kar jim gre. Na primer, da je zdravstvena reforma zanič. Iz J. se kar usuje. Stari zdravstveni sistem je prav lepo poskrbel za vse, niso pa vsi dobili najboljše možne storitve. A pri vas jo? Tudi mnogi demokrati nočejo te reforme.

Mike Jacobs, nekdanji odgovorni urednik časopisa Grand Forks Herald in Pulitzerjev nagrajenec, je eden od njih. Ko si je zlomil ramo, je kot upokojenec po Obamovi reformi dobil deset brezplačnih fizioterapij. »Ki bi si jih lahko mirno plačal sam! Nekomu drugemu z zlomljenim vretencem in prešibkim zavarovanjem pa so jih odobrili samo pet. Kakšna traparija!« Jacobs bo vseeno volil »skorumpirano« Clintonovo. »Trump je prehud tepec,« zamrmra med grizljanjem čipsa. Jacobsova žena Suzette, ki bo letos prvič volila demokrata, jezno doda: »To je najhujši politični trenutek v zgodovini Amerike. Ostali smo brez izbire.« Kdaj že, pomislim. Potem se lotimo pečenih rebrc v sladki omaki.

Seveda se ne morem upreti skušnjavi, da ne bi kaj rekla o Trumpu. Raziskava Politifact, na glas berem iz revije The Atlantic, je nedavno razkrila, da sta popolnoma resnična le 2 odstotka Trumpovih trditev, 42 odstotkov je popolnoma napačnih, 18 odstotkov pa povsem izmišljenih. »Hm, a pri vas politiki ne lažejo?« podatke suho komentira J., Mike pa doda, da tudi Clintonova laže, samo malo manj.

O rebrcih in političnih nazorih se v Fargu ne prepirajo. Zakaj se demokrati motijo, tako in tako vsak dan razložijo komentatorji na programu Fox News; CNN poroča o stvareh, ki nikogar ne zanimajo. Koncept Heralda po prenovi je: lokalno, lokalno, lokalno. Na naslovnicah poročajo o dresuri psov v bližnji bazi, izboljšanih metodah za analizo zemlje, ceni koruze... Mike v pokoju piše kolumne o pticah. Bela hiša je daleč, Sirija in Turčija sta še dlje. Evropa je tako in tako čudna; ne ve, kaj bi z begunci in sama s sabo. Trump ve. V Fargu se pripravljajo na dolgo mrzlo zimo...

*Fargo je naslov filma – navdih za to kolumno.