V tem duhu je spisan tudi za zdaj še tajni predlog ministrstva za delo, ki bi delodajalcem omogočal odpuščanje zaposlenih »zaradi pomanjkanja zaupanja oziroma medsebojnega neujemanja«. Čeprav se seveda lahko strinjamo, da sta medsebojno zaupanje in ujemanje v delovnih organizacijah še kako potrebni in zaželeni, pa bi uzakonitev takšnega predloga pomenila vse kaj drugega kot to.

Predlog ministrstva je samo nekoliko bolj zavita in ne ravno posrečena izpeljanka že nekaj let prisotne zahteve delodajalcev, da bi se lahko brez navedbe razloga zakonito znebili nezaželenih delavcev, ki jim jih zdaj delovna sodišča po odpovedi delovnega razmerja vračajo kot po tekočem traku, skupaj z dodatnimi stroški za neizplačane plače seveda. Čeprav delodajalske organizacije zagotavljajo, da želijo na tak način odstraniti zgolj »slabe in nemotivirane« zaposlene, pa seveda ne gre dvomiti, da bi marsikateri šef takšen način odpovedi uporabil tudi zoper dobre in morda celo preveč motivirane ali izstopajoče kadre, ki so mu zaradi takšnega ali drugačnega razloga stopili na žulj ali mu pač enostavno niso simpatični.

Strah zaposlenih, da bi povedali besedo preveč ali premalo, v trenutku nepazljivosti narobe zavili z očmi, se družili z »napačnimi« sodelavci ali, bog ne daj, bili celo vključeni v sindikat, je seveda odličen način za »discipliniranje« in »motiviranje« zaposlenih. Enkrat manj ljudi bo delalo dvakrat ali trikrat več, kot bi bilo mogoče – ko ne bi več zmogli, pa bi jih zamenjala enako poslušna in prestrašena truma novih »robotov«.

Čeprav je zaradi nasprotovanja sindikatov, ti napovedujejo celo splošno stavko, malo verjetno, da bi bil omenjeni predlog sprejet, pa je trend jasen. »Prežveči in izpljuni«, pravilo, ki ga še kako dobro poznajo prekarni delavci, se očitno seli tudi med nekoliko bolj zaščiten sloj redno zaposlenih. S tem pa se, sicer na nekoliko sprevržen način, uresničuje tudi eden glavnih ciljev ministrstva za delo – zmanjšanje segmentacije na trgu dela. Namesto več pravic za prekarce manj pravic redno zaposlenim – kar je stroškovno seveda precej bolj učinkovito.

Pri tem je treba opozoriti še na nekaj. Trditve delodajalcev, da je delovna zakonodaja v Sloveniji preveč rigidna in onemogoča odpuščanje, so privlečene za lase. Indeks varovanja zaposlitve OECD namreč kaže, da so že zadnje spremembe delovne zakonodaje iz leta 2013 znižale varnost zaposlitve v Sloveniji precej pod evropsko povprečje.

Še slabše je za delavce poskrbljeno po izgubi službe. Podatki Eurostata kažejo, da zaostajamo za Evropo skoraj pri vseh vrstah socialnih izdatkov, najbolj pa za brezposelnost, kjer dosegamo le dobro polovico povprečja EU. Zaradi strogih pogojev, zlasti za mlade brezposelne, in naraščanja dolgotrajne brezposelnosti je delež prejemnikov denarnih nadomestil v Sloveniji padel na 20 odstotkov, kar je več kot trikrat manj kot v zahodni Evropi. Ob tem pa kar polovica brezposelnih ne prejema niti denarnega nadomestila niti denarne socialne pomoči.

Če država in vse manj vplivni sindikati tega toka ne znajo ali zmorejo preobrniti, je rešitev (vsaj za nekatere) morda vendarle na dlani. Tako kot na tisoče drugih, ki vsako leto zapustijo Slovenijo, lahko neprijazni domovini tudi mi pomahamo v slovo. Delo menda je, pa še precej bolje je plačano kot pri nas.