Odlično! Precej več izkušenj imam z delom v zimskih razmerah. Največ poletnih izkušenj sem si nabrala lani, ko sem bila članica slovenske reprezentance na prvih evropskih igrah v Azerbajdžanu. Ker sem v Riu de Janeiru vodja fizioterapevtske službe, mi več časa vzame tudi organizacija. Delo opravljam srčno in z užitkom. Občutki so zelo dobri. Všeč mi je Rio, tukajšnja klima. Uživam ob druženju in spoznavanju novih ljudi iz vseh držav, še posebno tistih, ki so nam manj znane.
Očitno se res odlično počutite, saj izžarevate še več energije kot običajno. Je za to še kakšen poseben razlog?Pozitivna energija je skupek številnih elementov. V slovenski reprezentanci se zares dobro razumemo, predvsem fizioterapevti, maserji in zdravniki med seboj. Ustvarili smo pristno klimo. Veliko se tudi družimo. Pred začetkom iger smo šli na kakšen hrib ali plažo. Veliko k dobremu vzdušju pripomore odprtost in nasmejanost lokalnega prebivalstva. Druženje s takšnimi ljudmi je posebna čast, saj smo v Sloveniji preveč zaprti. Če se s kom ne sporazumeš zaradi jezika, se pač objameš. Začutiš njegovo toplino in dobiš občutek, da smo vsi ljudje na svetu enaki.
Bi se lahko preselili v Rio de Janeiro?Lahko bi živela v Braziliji, a mislim, da ne v Riu. Prej bi si izbrala Fortalezo oziroma revno ribiško vasico, ki leži 25 kilometrov stran. Tam je kajtarski raj. Tja se bom odpravila čez dva meseca.
Ste že bili v tej revni ribiški vasici?Ne, le slike sem videla. Na podlagi izkušenj prijateljev, ki jih poznam iz Fortaleze, se mi zdi, da bi se tam lahko ustalila. V okolici je tudi izjemno lepa narava.
Kajtanje vas v prostem času navdaja z energijo.Najraje imam sicer alpinizem, sledi mu kajtanje. V Braziliji lahko združujem oboje. Ker bom v Riu ostala še dva dni po olimpijskih igrah, si bom morda en dan izposodila kajtarsko desko, drugi dan pa preplezala steno, ki pelje do Kristusa.
Gre za težko steno?Na začetku ima težavnost med pet in šest, v nadaljevanju pa je štiri. Skala je zelo kompaktna in omogoča dobro plezanje na noge, kar mi ustreza.
S katero preplezano smerjo se najraje pohvalite?S Čopovim stebrom.
Kako bi primerjali zimske olimpijske igre v Sočiju in poletne v Riu de Janeiru?Težko bi primerjala obe največji športni tekmovanji. V Sočiju sem bila članica samostojne ekipe Tine Maze, tu sem del celotne reprezentance. Nerada se obračam nazaj in delam primerjave. Dejstvo je, da sem uživala v delu s Tino in da uživam v delu s slovensko olimpijsko reprezentanco. Uživam v tem trenutku in živim svoje sanje! Pomagati športnikom na olimpijskih igrah je nekaj najlepšega.
Je težko pustiti službo za mesec dni in preživeti?Pri tej odločitvi nisem imela nobenih težav. Denar ni vrednota, ki bi mi pomenila največ v življenju. Vrednoti sta delo s športniki in energija, ki se pretaka.
Kdo vas je najbolj navdušil od športnikov v slovenski reprezentanci?Redko me kdo navduši, a Vasilij Žbogar me je. Je športnik na mestu, v glavi ima razčiščene pojme in delati z njim je pravi užitek. Do mene ima spoštljiv odnos in se mi vselej zahvali.
Mar pri Tini Maze niste bili deležni takšnega spoštovanja?Kot že rečeno, se nerada oziram nazaj in delam primerjave. Tudi Tina je bila hvaležna, a je to pokazala na svojstven način. Pri njej sem vselej čutila hvaležnost, ki pa ji ni posvečala takšne pozornosti, kot jo je dejansko dobila. Pri Vasiliju pa čutim, kako se resnično veseli, ko mu pridem pomagat.
Bo vaša delovna prihodnost povezana s športniki?Seveda! Komaj čakam, da bom spet sodelovala s slovenskimi športniki na naslednjih zimskih igrah v Južni Koreji, pa v Tokiu in Pekingu. Pri Olimpijskem komiteju Sloveniji ne skrivajo zadovoljstva in so me sprejeli medse kot del olimpijske družine. Zanimivo je, da se sploh nisem trudila, da bi vstopila v to druščino, čeprav sem si kaj takšnega pred 25 leti zelo želela. Kar naenkrat sem se znašla tu. Želim povedati, da če imaš sanje in verjameš vanje, se prej ali slej tudi uresničijo.
Kako naprej, ko ste že uresničili sanje?Imam nove želje. V prihodnjih letih bi rada ustanovila zasebno šolo, v kateri bi svoje znanje in izkušnje prenašala drugim. To je dolgoročen cilj. Želje sem poslala v vesolje, poti uresničitve pa se bodo našle same. Imam torej zamisel, ni pa še izvedbe. Verjamem, da bom našla pot, ko se bosta hčerki nekoč odselili od doma in se bom lahko tej želji posvetila z vsem svojim telesom.
V življenju bolj verjamete v usodo ali v znanje in garanje?Težko rečem, da garam, če uživam. Zato se vsako jutro zahvalim, da sem tam, kjer sem.
