Prva Erdoganova zunanjepolitična pot po spodletelem vojaškem puču je bosporskega avtokrata vodila v naročje kremeljskega tovariša, s katerim delita svojevrsten pogled na demokracijo, vladavino prava, potrebne ukrepe za zaščito nacionalnih interesov in pragmatizem v mednarodnih odnosih. Na kritike o nesorazmerno veliki čistki po spodletelem vojaškem puču Erdogan pri Putinu ni naletel. Molk je dobro del. S tesnim stiskom rok sta podkrepila obsežno normalizacijo gospodarsko-političnih odnosov ter Zahodu dala vedeti, da obstaja alternativa v nastajajočem multipolarnem svetu. Putin jo že leta išče v Šanghajski organizaciji za sodelovanje in Evrazijski gospodarski uniji, Erdogan pa tudi (ne)uspešno gravitira na nekdanja osmanska območja postsovjetskega prostora v srednji Aziji in v kaspijskem bazenu.
Turški predsednik je v vročici merjenja mišic z Zahodom odigral genialno potezo na šahovnici geopolitičnih interesov. S približevanjem Rusiji se za zdaj še ni odmaknil od ZDA in Evropske unije. To Turčiji tudi ni v interesu. Čeprav zaradi svojega članstva v Natu ob vse pogostejšem prelivanju sirske državljanske vojne v obliki napadov Islamske države na turška tla Ankara ni dočakala nič več kot izraze solidarnosti, članstvo v severnoatlantskem zavezništvu paradoksalno predstavlja tudi določen dejavnik politične stabilnosti za drugo najmočnejšo vojsko zavezništva, ki je bila očitno precej prežeta z nasprotniki vladajoče AKP. Tudi popolno pretrganje odnosov z EU ni v interesu Turčije. Realno gledano turška politika ne pričakuje bližnjega članstva v EU. Prav nasprotno se posmehljivo sprašuje, ali bo integracija čez deset ali dvajset let, ko ji evropski politični vrh daje obete za članstvo, sploh še obstajala. Toda Ankara Bruselj potrebuje zaradi dostopa do skupnega evropskega trga, carinske unije in navsezadnje varnostne soodvisnosti.
S taktično potezo se je Erdogan vrnil v izhodišče dobrih rusko-turških odnosov in Washingtonu ter Bruslju poslal nedvoumno sporočilo, da bo znal izkoristiti položaj in s tem moč svoje države na geopolitični prelomnici interesov Zahoda in Vzhoda. V krasnem novem svetu Erdoganove realpolitike so računi visoki. Od ZDA zahteva izročitev domnevnega organizatorja spodletelega vojaškega puča, v izgnanstvu živečega klerika Fethullaha Gülena. Tako kot Washington postavlja pred izbiro, ali bo za ceno poslabšanja odnosov s Turčijo zaščitil pučiste, tudi Bruselj jasno opominja, da bo sporazum o zajezitvi migracij pristal na smetišču zgodovine, če Unija Turčiji ne odobri vizumske liberalizacije.
Erdogan in Putin na vrhu normalizacije odnosov med državama nista udrihala po Evropski uniji in ZDA. To ni bilo potrebno. Simbolika zbliževanje je bila dovolj zgovorna. Zahod se bo zdaj v obdobju zatona človekovih pravic spet moral soočiti z večno dilemo, kje so meje sprejemljivega dialoga z nepredvidljivimi partnerji in na kateri točki pragmatizem preraste v politično vulgarnost. Mar bo to res še dilema?
