Gospostvo neoliberalizma in še posebno njegovo ideološko in politično hegemonijo pogosto razlagamo s kolapsom levice. Nekaj je na tem. Levica je danes ideološko zblojena in politično poražena. Izjem je malo. Neoliberalizem je permanentna revolucija naših dni. Nasprotujejo mu v glavnem desničarji, čeprav je tudi večina politične desnice – zlasti tista, ki se ima za sredinsko – neoliberalistična. V neoliberalistično fundamentalistično in ekstremistično sredino se tlačijo tudi etablirane leve stranke. To niti ne preseneča več. Nekaj ironije je morda le še v tem, da nasprotnike neoliberalizma napada tudi zunajparlamentarna levica, ki si obenem utvarja, da je kritična do neoliberalizma.
Vendar bomo vzpon neoliberalizma slabo razumeli, če ga bomo razlagali samo z zlomom levice. Ne nazadnje smo si vse prej kot pojasnili, zakaj in kako je levica odpovedala. Vzpon neoliberalizma bomo še najbolje dojeli iz neoliberalizma samega.
Neoliberalizem je »startal« dvakrat – prvič po koncu 1. svetovne vojne in nato še enkrat po koncu 2. svetovne vojne. Teoretsko in ideološko je bil utemeljen med obema vojnama, organizacijsko konsolidacijo pa je takrat preprečila 2. svetovna vojna. Po njenem koncu se je neoliberalistično gibanje na novo organiziralo. Obakrat je bil neoliberalizem odgovor na krizo liberalizma. Nastal je iz izkušnje poraza, natančneje: na podlagi brezkompromisnega soočenja s porazom. Obakrat so protagonisti analizirali aktualni položaj, raziskali razloge za krizo liberalizma in postavili smernice za njegovo oživitev. Obakrat so z močno politično motivacijo ponovno formulirali liberalistično doktrino. Tu se bom ozrl na ponovni zagon neoliberalizma po koncu 2. svetovne vojne, ker menim, da je neposredno povezan z današnjo neoliberalistično ideološko in politično hegemonijo.
Ponovni zagon neoliberalizma po 2. svetovni vojni je najtesneje povezan z začetkom hladne vojne. Je sestavni del hladne vojne. Neoliberalizem sicer ni prvenstveno ekonomski nauk, kolikor pa to je, lahko gledamo nanj kot na politično ekonomijo hladne vojne. Neoliberalizem je, tako kot po 1. svetovni vojni, tudi tokrat gnal bojeviti antikomunizem. V tem smislu je bil, z omenjenimi zadržki, politična ekonomija antikomunizma. Vendar »komunizem« ni zajemal le komunizma v strogem pomenu besede, še manj samo boljševizma (s katerim so še vedno označevali Sovjetsko zvezo). Bil je vseobsežna oznaka. Obsegal je tudi socializem, socialno demokracijo, krščanski socializem, sindikalno gibanje in še kaj.
Neoliberalistični antikomunizem je dobil novo težo, ker so ZDA ob asistenci Velike Britanije sprožile kompleksen in ambiciozen konflikt s Sovjetsko zvezo, ki ga poslej imenujemo hladna vojna. Neoliberalistični antikomunizem je postal moment v ofenzivi Zahoda proti »svetovnemu komunizmu«. Raztegljivost oznake »komunizem« na vse vrste socializma pa je bila pomembna predvsem za notranjo uporabo. Socializem je bil notranji sovražnik v »svobodnem svetu«. Sporočilo Hayekovega posvetila v njegovi knjigi Pot v sužnost – »Socialistom v vseh strankah« – je bilo, da so socialisti povsod. To je refren v javnih nastopih neoliberalcev v povojnih letih. To beremo v ustanovnem dokumentu neoliberalistične internacionale, v »Deklaraciji ciljev« Mont Pèlerin Society. Ker je v tistem času ekonomska politika sledila Keynesu, so se neoliberalci zgražali, da so socialisti tudi v vladah svobodnega sveta. Tega jih je bilo groza, ker so v socializmu in državno regulirani ekonomiji – kaj šele v planskem gospodarstvu – videli smrtno nevarnost za svobodni svet.
Širjenje strahu pred domačimi socialisti in komunisti je bilo postavljeno v okvir konfrontacije s Sovjetsko zvezo in »svetovnim komunizmom«. Tudi ta je bil smrtna grožnja. Grožnja je bila neznansko velika zato, ker se je ljudje na Zahodu menda niso zavedali. Preprosto niso razumeli, da so pod napadom strnjenih sil totalitarizma, ki bi se jim lahko uprli le, če bi tudi sami strnili svoje vrste. Namesto tega pa je na Zahodu vladala duhovna neenotnost.
Neoliberalci so v socializmu videli predvsem ideološko gibanje in so bili prepričani, da mu je treba nasproti postaviti ideološki protiprogram (kot je denimo pisal tajnik Mont Pèlerin Society Albert Hunold) ali protiprepričanje (kot se je izrazil nemški »ordoliberalec« Wilhelm Röpke). Prepričani so bili, da je treba hladno vojno izbojevati na ravni idej. Da bi to dosegli, pa je bilo treba preseči idejno in duhovno neenotnost na Zahodu, svobodni svet idejno in duhovno poenotiti. Neoliberalci so zato posvetili vse svoje moči ideološkemu boju, ustvarjanju enotne idejne, kulturne, intelektualne fronte proti komunizmu in socializmu, graditvi »duhovnih temeljev« svobodnega sveta, formuliranju njegove ideologije. Njihov cilj ni bil nič manj kot spremeniti duha časa, ga pregnesti v skladu s svojimi idejami in predstavami (in seveda interesi), oblikovati novo vladajočo ideologijo. S trdim delom in nepopustljivostjo jim je to uspelo.
