Bodeči nebesno modri le korak stran konkurira brokatno težka vijoličasta, obema pa poglede krade bližnja strupeno zelena. Brez vsakršne moči proti tej je tudi v ozadju stoječa citronasto rumena, oko pa povsem prezre čisto navadno belo. Približno takšen je pogled na gručo stanovanjskih hiš ob cesti med Idrijo in Ljubljano, ki pa še zdaleč ni edinstven. Kričeče fasade stavb so se razpasle po vsej Sloveniji, največ pa jih tudi strokovnjaki opažajo od Slovenskih goric naprej proti avstrijski, madžarski in hrvaški meji. »V severovzhodni Sloveniji je tovrstna stanovanjska gradnja verjetno res najštevilnejša in bi lahko bila odsev razmer v sosednjih državah, zlasti v Avstriji, kjer so tovrstne fasade tudi pogoste,« ocenjuje generalni konservator v republiškem zavodu za varstvo kulturne dediščine dr. Robert Peskar. Toda, takoj pristavi, v nasprotju s Slovenijo se pri severnih sosedih kričeče fasade pojavljajo na nezavarovanih območjih, medtem ko jih je pri nas tudi na varovanih območjih kulturne in naravne dediščine izredno veliko.
Pisane fasade sicer same po sebi niso problematične. »Za staro mestno jedro Škofje Loke je značilno, da je vsaka hiša druge barve. Ampak to ni moteče, saj so barve na neki način skladne, zemeljske, gabariti stavb so enotni in v prostoru vlada red. Pisane fasade so značilne tudi za stare prekmurske cimprane hiše,« našteva krajinska arhitektka in predavateljica na ljubljanski biotehniški fakulteti Darja Matjašec. Moteča po njenih besedah fasada postane šele, če ruši obstoječa merila in razmerja v prostoru, namesto da bi jih smiselno dopolnjevala in gradila.
Skladnost posegov v prostor je namreč po opozorilih Roberta Peskarja temeljnega pomena za kakovost bivanja in dojemanja prostora ter za gospodarski razvoj na nekaterih področjih, še zlasti na področju turizma. Kričeče in neustrezno oblikovane fasade v Sloveniji po njegovih pojasnilih sovpadajo z razvojem proizvodnje industrijskih barv in preostale gradbene industrije v zadnjih treh desetletjih. Hkrati se ne bi toliko razširile brez tipičnega slovenskega »samograditeljstva«, po katerem lastniki hiše gradijo brez pomoči projektantov in drugih strokovnjakov, ker zakonodaja za vselitev ne zahteva izvedbe tehničnega prevzema objekta oziroma pridobitve uporabnega dovoljenja zanj. »Neosveščenost, nerazgledanost in nepoznavanje likovno-estetskih zakonitosti pa so bili v povojnem času stalno prisotni,« pripoveduje dr. Peskar. Za povrhu, ker nam v sodobni potrošniški družbi oglasi nenehno sporočajo, da zmoremo vse sami in da imamo neskončno možnost izbire, saj je vse na dosegu roke oziroma stvar enega ali dveh klicev ali klikov, smo v tej neskončni svobodi pozabili še na odgovornost za naš skupni prostor in z njim povezano identiteto naselij in slovenske države, dodaja Darja Matjašec.
Domačini ohranjajo občutek za ubranost
A vsega po ocenah tolminskih občinskih urbanistov vendarle niso krivi zgolj neosveščeni samograditelji. »Pri tem onesnaževanju prostora (pre)pogosto tvorno ali trpno sodelujemo sooblikovalci našega prostora – arhitekti. Naročnikom smo pripravljeni za drobiž prodati v celofan zavite smeti,« v njihovem imenu opozarja Zoran Štanta. V tej z naravo obdarjeni in turistično prepoznavni občini sicer večjih težav s kričečimi fasadami nimajo. »Najbolj izpostavljen je primer lastnikov, ki so se 'kultivirali' z bivanjem in delom v razviti Evropi. Naši občani pa imajo v glavnem še zelo ohranjen občutek za ubranost v prostoru. Velikokrat je močnejša barva fasade stvar neznanja, saj napačno ocenijo barvni ton na vzorcu oziroma ne upoštevajo osončenosti ali okolice... Nekateri so zato k nam prišli po nasvete in jih tudi upoštevali,« pripoveduje Štanta.
Tolminska je sicer ena tistih slovenskih občin, ki so omejile barve fasad na odtenke sive oziroma zemeljskih barv in prepovedale izrazito moteče in neavtohtone barve, kot so citronsko rumena, vijolična, živo zelena ali turkizno modra. Kot prva je to leta 2011 storila domžalska občina. »Odzivi občanov so bili v večini vsi pozitivni,« pravijo na občini.
Toda nenavadne fasade, ki so s svojim pojavom skazile tamkajšnjo krajino in zmotile prebivalce, so lahko ostale, saj občinski odlok za nazaj ne velja. Zaradi pomanjkljivega nadzora pa je vprašljiva tudi njegova moč pri preprečevanju novih ekscesov.
Na območjih s predpisanimi fasadnimi barvami morajo investitorji v vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja običajno navesti tudi barvo objekta, in če ta ni ustrezna, lahko občina izdajo soglasja zavrne. A če je v dovoljenju ena barva, na fasadi pa druga, se lastniku sankcij v resnici ni treba bati. Za ukrepanje je zadolžena republiška gradbena inšpekcija, ki pa se zaradi velike obremenjenosti na pritožbe o nedovoljenih barvah na fasadah praviloma ne odziva, priznavajo na ministrstvu za okolje in prostor.
Strožja merila ne pomagajo, če ni nadzora
Prav nič drugače ni, ko gre za ohranjanje slovenske kulturne dediščine in njene podobe, čeprav za takšna varovana naselja ali naselbinska jedra veljajo strožji državni predpisi. Ker je kulturni spomenik, tako recimo v celotnem piranskem mestnem jedru vse konservatorske posege, vključno z barvnimi pročelji, predpisuje zavod za varstvo kulturne dediščine. Kljub protestom tamkajšnjih občanov je določil tudi, da mora ob prenovi slovita pompejsko rdeča Benečanka na robu Tartinijevega trga po več desetletjih dobiti svojo izvorno opečnato belo barvo.
»Razen tega primera v zadnjih letih nismo prejeli posebnih pritožb krajanov v zvezi z barvo posameznih pročelij v občini. Tudi zato ocenjujemo, da ta problem v občini Piran ni tako pereč, kot bi sicer lahko postal, ker odločitev lastnika stavbe za neprimerno barvo pročelja zanj ne predstavlja velikega tveganja za sankcije,« tudi v piranski občini opozarjajo na odsotnost nadzora na tem področju. Na okoljskem ministrstvu obljubljajo, da bodo skušali problem urediti v nastajajoči novi gradbeno-prostorski zakonodaji.
Marjeta Kralj
