Vprašanje, ki se logično odpre po tem uvodu, je: ali je mogoče, da bo Rio 2016 prelomnica prav na tej točki, torej da slovenska kolektivna športna panoga s prvo kolajno povzroči evforijo jugoslovanskega tipa iz prej opisane zgodovine? Teza bo drzna, a ne neutemeljena: če kdaj, je prav Rio priložnost za to – da kolajno domov prinesejo rokometaši, plavalci in atleti pa ostanejo brez nje. Vzrok za takšno tezo se imenuje Veselin Vujović, selektor naših rokometašev. Vuja je bil idol moje generacije v sredini osemdesetih let. V času edinega dotedanjega zatona zlate košarke je bil Vujović edini, ki nam je prinesel vsa prva mesta, ki so bila dosegljiva: zlato olimpijsko (1984) in svetovno (1986) kolajno, dve zmagi z Metaloplastiko v ligi prvakov (1985, 1986) ter zlato s svetovnega mladinskega prvenstva (1982), s poznejšimi uspehi (bron na OI 1988, liga prvakov z Barcelono 1991) le za okras. Tudi kot trener je bivšo »novo« Jugoslavijo pripeljal v polfinale olimpijskih iger. Je tisto, kar niso bili ne Serdarušić ali Denič ne Požun ali Tiselj – najboljši igralec na svetu in eden najboljših trenerjev.
Priprave na Rio je zasnoval v tradiciji največjih uspehov jugoslovanske šole (ne pozabimo, v času največjih uspehov je bil njegov trener Tuta Živković, sredi osemdesetih prvi trener sveta) – kot smo včasih rekli, je igralce najprej nagnal v »hosto« in jim šele nabitim z energijo dal v roke žogo. V konkurenci s Francozi, Danci, Hrvati, Nemci, Katarci in drugimi je seveda prepotentno reči, da bo osvojil kolajno tudi s Slovenijo. Toda če kdaj, jo lahko prav tokrat. Bogve, kdaj bo imel slovenski kolektivni šport znova podobno priložnost.