Kaj pomeni humano ravnanje z begunci, je temeljna dilema, s katero so se očetje begunske ženevske konvencije ukvarjali že leta 1951, ko so reševali begunsko krizo druge svetovne vojne. Je dovolj postaviti šotore, napeljati vodo in speči kruh? In kako dolgo lahko to traja? Leto, dve, pet let? Je mogoče ljudi zadrževati v taboriščih, dokler se vojna ne konča in se lahko vrnejo domov? Od začetka vojne v Siriji je minilo pet let. V Iraku trinajst let. V Afganistanu petnajst. V Somaliji trideset let.

Razumljivo je, da si medtem skušajo ljudje »normalno« urediti življenja. Druga svetovna vojna je v Avstrijo pognala okrog dvajset tisoč beguncev. Čakali so na vrnitev, a ker to ni bilo možno, so si bodisi našli delo in si ustvarili domove bodisi so odšli naprej. Veliko jih je odšlo v Argentino. Najmanj eden se je tam iz begunske družine povzpel na vrh družbene lestvice in postal profesor ekonomije. Andreja Bajuka pa je zatem – kako značilno za begunske usode – doletelo še drugo izgnanstvo: po državnem udaru se je bil leta 1976 prisiljen zateči v ZDA. Šele po štiriinpetdesetih letih se je, na velika vrata vladne palače, vrnil domov.

Vse to so diplomatske delegacije, ki so leta 1951 pripravljale besedilo temeljne begunske konvencije, predvidele vnaprej. Beguncu kot človeškemu bitju pripada dostojno življenje, zato mora biti obvarovan pred brezperspektivnostjo. Ženevska konvencija je za begunce predvidela možnost izobraževanja, dela, socialne varnosti, družinskega življenja. Posebej je zaščitila otroke. Ko so države konvencijo podpisale, so se zavezale k spoštovanju njenega besedila in k pretvarjanju določil v domače pravo. Ko je nastala zakonodaja EU, je tudi ta posvojila ščitenje begunskih usod. Namen je že od začetka enak: begunskemu otroku omogočiti, da bi se nekoč vrnil domov in da bi bil pri tem opremljen z vsem, kar potrebuje za življenje. Če se begunski otrok vrne domov kot predsednik vlade, je namen do konca uspel.

Zgodba sirskega begunskega dojenčka, ki jo v današnjem Dnevniku opisujeta kolega Andraž Rožman in Aleš Gaube, je preizkus za Slovenijo, ali z begunskim pravom misli resno. Nevarnost, da bodo iz Slovenije deportirani na Hrvaško, od tam pa kdo ve kam, mlado begunsko mater žene na rob vzdržnega. Dojenček z materinim mlekom srka njeno stisko. Kje se bo preganjanje končalo? V kateri državi jim bo oblast naposled dovolila živeti in načrtovati prihodnost? Evropa je ta čas polna begunskih družin, ki jih birokratske odločitve – izogibajoč se odgovornosti – ženejo od meje do meje, brez predvidljivega konca. »Nemčija je lansko jesen prevzela pristojnost za odločanje o sto tisočih prosilcih za azil iz Sirije, Slovenija pa ni pripravljena tega storiti niti v enem samem, tako specifičnem primeru,« pravi zastopnik družine Matevž Krivic. Država z lahkoto zaščiti to peščico ljudi, ki so se – ker jih je pregnala vojna – znašli pri nas. Če se pri tem ne more opreti na lastno politično voljo, se lahko opre na ženevsko konvencijo in na evropsko azilno pravo. Na podlagi naših izkušenj iz druge svetovne vojne bi to moralo zadoščati.