Zgodovina kolonij ni poučna le, če hočemo izvedeti kaj o Evropi, torej o nas samih, ampak je tudi izvrsten literarni material, kar dokazuje množica afriških ter južno- in srednjeameriških avtorjev. Med njimi je tudi čilsko-ameriška pisateljica Isabel Allende, ki je v nedavno prevedenem romanu Otok pod morjem popisala del neverjetne zgodovine antilskega otoka Hispaniola, ki so mu ime seveda dali prvi španski osvajalci, nato so se zanj pulili še Francozi, Angleži…, danes pa sta na njem dve suvereni državi, pretežno francosko govoreči Haiti in špansko govoreča Dominikanska republika.

Osvajalci so na otoku najprej pobili celotno avtohtono prebivalstvo, nato pa predvsem iz Gvineje v strahotnih razmerah dovažali sužnje, ki so jih dejansko imeli za živali. Vse do turbulentnega 18. stoletja, stoletja, ki ga je v Evropi zaznamovalo razsvetljenstvo, ki je človeka nenadoma razumelo povsem drugače, kot svobodnega in odgovornega posameznika, ki mu ne država ne bog ne moreta kratiti osnovnih pravic. Prav to je čas, v katerega Allendejeva postavi svoj roman. Francoska revolucija je namreč kot nekakšen stranski učinek strmoglavljenja domačega absolutizma države in Cerkve prinesla tudi odpravo suženjstva.

Lastniki plantaž, ki so Francijo več stoletij zalagali s sladkorjem, so tako nekega lepega dne leta 1792 prejeli državni odlok, da njihovi sužnji niso več njihovi sužnji. Šok je bil zanje približno tak, kot bi ga svetovni kapital doživel danes, če bi denimo neka oddaljena nadoblast tam na drugi strani oceana odredila, da morajo vsi delavci odslej dobiti minimalno 4000 evrov plače. Šok pa je bil še toliko hujši, ker so navkljub tedaj še zelo slabo delujočemu internetu, ki se mu je reklo pošta, to pa so dolge mesece po morju vozile ladje, za to novico izvedeli tudi sužnji, ki so že nekaj desetletij skušali z upori izboljšati svoj položaj. Da bi bila mera polna – vodjo upora so si Francozi vzgojili kar sami, Toussaint Louverture je bil prvi temnopolti general francoske vojske (ki je kasneje končal v francoskem zaporu).

Sledilo je obdobje bojev, pokolov, pogajanj, poskusov prevar – in tudi novih in novih odlokov iz matične Francije, kjer je restavracija dobila zamah in skušala ustaviti uničenje kolonij. Najprej so sporočili, pardon, osvoboditev velja le za mulate, ne pa za črnce, potem spet, da političnih pravic ne dobijo mulati, ki so sicer v sužnjih enako kot belci videli sovražnike, a so se zdaj spopadli z belci, zato so jim pravice spet vrnili… Končalo se je s popolno prevlado nekdanjih sužnjev in s pobegom belcev in mulatov, seveda le tistih, ki so preživeli črnsko maščevanje. Leta 1804 je Tahiti razglasil neodvisnost in zato je še danes tako temnopolt. Njegova kasnejša zgodovina nikakor ni prijazna, kot velika večina postkolonialnih držav je bil tarča tako domačih diktatorjev kot imperialističnih manipulacij. Zgodovina je torej tudi tam, tako se zdi, dejansko potekala »po rakovo«, kot jo je razumel nemški pisatelj Günter Grass v istoimenskem romanu: »približno tako kot rakovice, ki ustvarjajo napačen vtis, da hodijo vzvratno bočno, vendar v resnici precej hitro napredujejo«. Zgodovina napreduje tako, da ne le daje vtis, ampak za ljudi v določenem obdobju v resnici prinaša strašno slabšanje položaja, le vzvratno bočno, nič naprej, četudi prejšnjega boljšega stanja ne more izbrisati. Če se zdijo tisti francoski odloki, ki so zdaj dali, zdaj jemali pravice, kot nekakšna karikatura muhavosti politike, potem ta videz hudo vara. To, kar se zdaj dogaja v Turčiji, je enako samovoljna in enako despotska demontaža temeljnih pravic. Pravic, ki jih je Turčija z veliko muko vgradila v svoj politični sistem od 20. in 30. let naprej, pod vodstvom Atatürka.

A ta Erdoganova samovolja je v resnici zgolj zrcalna slika vse bolj samovoljne EU-politike. Ta se še vedno moralistično zgraža, kadar neki »Haiti« tam nekje daleč tepta mukoma doseženo raven človekovih pravic, ko pa jih demontira sama (ali pa jih, kot v primeru evropske komisije, nevoljene, nedemokratične EU-vlade, sploh ne vzpostavi), ima za to vedno skrajno »racionalna« pojasnila. Tako smo tudi zdaj priča komediji interpretacij tega, kar se dogaja na predpražniku EU, tako pomembnem za to, da ostane snažna, v Turčiji. Nemški zunanji minister Steinmeier odločno zavrača Erdoganovo pogojevanje odprave vizumov za Turke z obvladovanjem begunskega vala, Avstrijec je še radikalnejši, Juncker pa v svoji klovnovski maniri blodi o neobstoječi skupni EU-politiki do tega vprašanja. In medtem ko se gredo ti politikanti svoje mance, turški zapori pokajo po šivih in je vprašanje smrtne kazni tako rekoč le logistično vprašanje. Še posebno ob presenetljivo velikem deležu prebivalcev, ki ploskajo tej vzvratni vožnji.