Na nabrežju Špice je bilo minuli vroč popoldan mirno. Le nekaj obiskovalcev je lenobno poležavalo na ležalnikih tamkajšnjega lokala, peščica se jih je pred vročino skrivala v senci dreves na nabrežju. »Najbolj živahno je pozno popoldne in zvečer, ko vročina nekoliko popusti,« je pojasnil eden od natakarjev v lokalu. Medtem ko se je večina proti vročini borila s kakšno hladno pijačo, se je starejši gospod kar v kopalkah sprehajal ob rečnem bregu in radovedno opazoval kalno zeleno mestno reko, ki se je lenobno vila mimo Špice.
»Ne, ne,« je zamahnil z roko ob vprašanju, ali ga kaj mika hladna osvežitev v reki. Živo srebro na termometru se je namreč tisti dan povzpelo čez trideset stopinj, razbeljen asfalt je dodal še kakšno stopinjo, Ljubljanica pa je imela po podatkih republiške agencije za okolje skromnih sedemnajst stopinj. »Ni dovolj čista,« je še dodal Ljubljančan, ki se spomni, da je bilo na Ljubljanici, prav na Špici, pred leti že urejeno kopališče.
Kopanje v Ljubljanici »čim prej«
Mestno kopališče na Špici je bilo namreč vse do leta 1957, ko so kopališče zaprli, priljubljena poletna točka Ljubljančanov. Danes na mestno plažo na nedavno prenovljenem delu nabrežja spominjajo ležalniki in senčniki ter najpogumnejši obiskovalci, ki klopi in zelenico izkoristijo za nastavljanje sončnim žarkom kar v kopalkah.
Čeprav je ljubljanski župan Zoran Janković že pred leti napovedal, da bo kopanje v Ljubljanici spet mogoče leta 2012, se njegova napoved še ni uresničila. Mikrobiološka analiza reke je na primer še pred dvema letoma pokazala previsoke vrednosti bakterije Eschericia coli in enterokokov fekalnega izvora. A stanje Ljubljanice se izboljšuje, in kot so pred časom pojasnili na ljubljanski mestni občini, kjer tudi spremljajo mikrobiološke parametre mestne reke, je Ljubljanica občasno že primerna za kopanje. Naravnega kopališča sredi mesta željnim Ljubljančanom je župan ob lanskoletnem odprtju novega pristanišča za rečne ladjice na Gruberjevem kanalu znova obljubil, da je naslednja faza urejanja Špice »kopanje v Ljubljanici, tako kot je bilo včasih«.
»V Ljubljanici?« je nejeverno vprašala mamica, ki se je s hčerko pred poletno vročino zatekla na Špico, in s privzdignjenimi obrvmi pogledala proti reki. »Verjetno bi bilo za skok v reko treba premagati tudi kakšen predsodek,« sogovornica ni bila povsem prepričana, ali bi ob morebitni uvrstitvi Ljubljanice na seznam kopalnih voda tudi sama zaplavala v njej. A večina obiskovalcev Špice ni imela pomislekov. »Kopanje bi bilo pika na i tukajšnji ponudbi,« je prepričan eden od obiskovalcev. Z njim se strinja tudi Nina Gärtner. Živi v Trnovem in »ljubljanski raj«, kot opiše Špico, je kotiček, kamor rada pride. »Upam, da bo župan čim prej usposobil Ljubljanico za kopanje, da bomo lahko uživali vsi. Za zdaj pa v reki uživa le moja psička,« je dodala Gärtnerjeva, medtem ko se je lovska terierka Tara radovedno smukala med ležalniki. »Danes je bila že dvakrat v vodi,« je še povedala zgovorna Trnovčanka, ki v vodi včasih opazi tudi kopalce. Kakšen supar se med veslanjem namreč kljub temu da kopanje ni priporočljivo, včasih spontano odloči za skok v reko, predvsem turisti pa svoj pogum občasno preverijo s skokom v Ljubljanico s kakšnega od ljubljanskih mostov.
Popoldne nabrežje Save oživi
Če se Ljubljančani raje kot v Ljubljanici zdaj hladijo ob njej, pa so pri plavanju v Savi pogumnejši. Tudi reka Sava sicer ni uvrščena na seznam kopalnih voda, a minuli popoldan je nabrežje ob tacenskem kajak kanu centru spominjalo na pravo živahno kopališče. Otroci so, opremljeni s plavalnimi očali in blazinami, čofotali v plitvinah, starejši obiskovalci pa so plavali v nekoliko globlji vodi ali pa v reko namakali le noge in se na nabrežju nastavljali sončnim žarkom. »Vsaj štirikrat na teden sem tukaj,« je povedal Hajdar. Pred petimi leti se je v Ljubljano preselil s Kosova in od takrat je nabrežje Save njegova priljubljena poletna točka, kjer na nabrežju najprej vadi taj či, potem pa še zaplava v globljem delu najdaljše slovenske reke. »Voda je ravno pravšnja, da ni premrzla, a te kljub temu osveži,« je zadovoljen.
»Verjetno ima okoli devetnajst stopinj,« je ocenila Katarina Letnikoska. Z družino in prijatelji se je udobno namestila ob bazenčku, ki je sicer ob višjem vodostaju del kajakaške proge. »Poleti pogosto po službi pridemo sem z otroki in včasih ostanemo tudi do večera. Je mirno, otroci pa uživajo v vodi,« pojasni Letnikoska, ki tudi sama rada zaplava v Savi. »Na pogled deluje reka čista. Včasih, ko je vodostaj nižji, je bolj rjavkaste barve, danes pa je videti zelo čista,« pove sogovornica, ki kašnih zdravstvenih težav zaradi kopanja v Savi do zdaj ni imela. »Zvečer se vsi dobro stuširamo in ni težav,« je še dodala.
Temeljito tuširanje priporočajo tudi na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje. Kot so na inštitutu pojasnili ob začetku letošnje kopalne sezone, se kopalci na površinskih vodah, ki niso vključene v seznam kopalnih voda, kopajo na lastno odgovornost. Kopalcem, ki se kljub temu tovrstnim rekam ali jezerom ne morejo upreti, med drugim priporočajo, naj se ne kopajo, če imajo na koži rane ali akutna vnetja, naj preverijo, ali so na površini vode oljni madeži ali kakšni drugi tekoči odpadki, naj bodo pozorni na alge in druge rastline, ki se lahko prepletajo pod vodo, ter naj se izogibajo sedenju na posušenih algah na obrežju.
