Policijska pooblastila žonglirajo z varnostjo in svobodo, pri iskanju njunega ravnotežja pa brez kompromisov ne gre. Toda pri argumentaciji velja biti realen. »Uporabljati bi ga morali samo tisti policisti in policistke, ki bi prejeli posebno znanje in izkazujejo zadostno mero psihične trdnosti za njegovo uporabo,« so v pripombah k predlogu novele zakona o nalogah in pooblastilih policije na račun električnega paralizatorja med drugim zapisali eni izmed nevladnikov. Seveda morajo biti policisti ustrezno izurjeni za uporabo kakršnega koli prisilnega sredstva, tudi gumijevke, govoriti o zadostni meri psihične trdnosti posvečenih policistov z električnim orožjem pa je popoln nesmisel. Govorimo o ljudeh, ki imajo za pasom pištolo in jo lahko tudi uporabijo. Če so dovolj psihično trdni za pištolo, so tudi za električni paralizator. Po drugi strani pa zgolj dejstvo, da električni paralizator uporabljajo že praktično vse evropske policije, ne more biti avtomatski sprožilnik za »kopiraj in prilepi« tujih praks. Marsikje so pravila za njihovo uporabo zelo ohlapna, postopkov pa policistom niti ni obvezno elektronsko beležiti.

Kot je za zdaj predvideno, bi lahko slovenski policisti električni paralizator uporabili le za preprečitev najhujših oblik samopoškodb ali napadov z orožjem in drugimi nevarnimi predmeti. Prav tako naj bi imeli le takšne paralizatorje, ki so opremljeni z videokamero in računalniško beležijo vsakokratno uporabo. Kompromis, h kateremu so v veliki meri zagotovo pripomogle tudi »tečne« nevladne organizacije, se zdi na papirju povsem soliden.

Kompromisi pa so lahko tudi slabi. Predlog novele med drugim predvideva, da bodo avtocestne policijske patrulje opremljene z napravo, ki avtomatsko prebira in preverja registrske tablice na vozilih. Namen takšnega nadzora je lažje odkrivanje voznikov, ki na ceste ne sodijo zaradi starih grehov, pa tudi iskanje ukradenih avtomobilov in storilcev drugih kaznivih dejanj, ki najpogosteje bežijo po avtocestah z ukradenimi avtomobili ali vsaj ukradenimi registrskimi tablicami. Policija si je najprej želela, da bi podatke o zabeleženih registrskih tablicah hranila 30 dni, vendar so pri informacijski pooblaščenki temu ostro nasprotovali. Na policiji so nato upali, da jih bodo lahko hranili vsaj 48 ur, saj lastniki ukradenih avtomobilov ali registrskih tablic pogosto šele čez več ur ali naslednji dan opazijo, da so bili okradeni, in prijavijo tatvino. Ni jim uspelo. Po zadnjih pripombah informacijske pooblaščenke se bodo podatki o tablicah brisali sproti, novo orodje pa bo tako uporabno predvsem za prometnike in bistveno manj za preiskovalce kaznivih dejanj.

Pri sprejemanju kompromisov zato velja paziti, da po eni strani ne povozijo osnovnega namena, po drugi pa, da niso zgolj krinka ali amortizer pri vpeljevanju nedopustnega. Če avtomatsko branje registrskih tablic potrebujemo, naj bo to učinkovito. Če ga ne potrebujemo oziroma predstavlja prevelik poseg v zasebnost, pa nanj čim prej pozabimo. Nekateri kompromisi so na koncu zgolj izguba časa in denarja.