V drugem krogu je Chiraca podprlo dobrih 25 milijonov Francozov več kot Le Pena. Kot prvi francoski predsednik je na splošnih volitvah dobil čez 80 odstotkov glasov, pri čemer od ukinitve elektorskega sistema, ki je Charlesu de Gaullu leta 1958 zagotovil 78,51 odstotka glasov, še noben francoski predsednik ni doživel niti 60-odstotne volilne podpore. Izjema je bil Louis Napoléon Bonaparte, ki je kot edini predsednik druge republike leta 1848 na prvih francoskih splošnih volitvah presenetljivo zmagal s 74 odstotki glasov, da bi tri leta pozneje v organiziranem državnem udaru povozil ustavo in parlament ter se okronal za Napoleona III. Chiracova absolutna prevlada ni prinesla konca pete republike, je pa skupaj s pometanjem skrajne desnice pod preprogo ustvarila benigno politično sredino, ki je v nadaljevanju z desničarskim Sarkozyjem in levičarskim Hollandom kot platema iste medalje postala dobra osnova za iskanje vzrokov, zakaj smo v Evropi tu, kjer smo. Namreč okuženi, kot trdi evropski poslanec na čelu skupine naprednega zavezništva socialistov in demokratov evropskega parlamenta Gianni Pittella, z virusom populizma, rasizma, ksenofobije, ki se po njegovem v Franciji imenuje Le Pen (Marine, ne več Jean), v Britaniji Farage in Orban na Madžarskem, Kaczynski na Poljskem in gibanje 5 zvezd v Italiji. Pittela dodaja, da proti njim niso imune niti ZDA, kjer ta virus predstavlja Donald Trump, zdravilo zanj pa – ne bodite presenečeni – vidi v Hillary Clinton, ki »mora postati ameriška predsednica«.

Za razliko od Francije, kjer je Chirac leta 2002 »moral« postati predsednik, da se izniči virus starega Le Pena, Evropa na ameriške volitve ne bo imela nobenega vpliva. Lahko bo le bolj ali manj zadovoljna z rezultatom, pri čemer je zmotno prepričanje, da je Trump zanjo slabša izbira od Clintonove. Odvračanje pogleda od vse bolj očitnega splošnega in ne nekakšnega personalnega prehajanja v družbeno nestrpnost oziroma pometanje lastnega tovrstnega smetja pod preprogo, namreč samega problema, s katerim se soočata tako imenovana zahodna demokracija in zaradi njene globalne teže posledično ves svet, ne rešuje ali prelaga, ampak ga poglablja. Ko so si bili analitiki leta 2002 enotni, da Le Penov uspeh v prvem volilnem krogu ni posledica razmer v Franciji, ampak stanja duha v Evropi, so imeli povsem prav. Narobe je bilo, ko so se vsi po drugem krogu zadovoljili z oceno, da je ta isti duh pokopan, čeprav je bila Chiracova »zgodovinska« zmaga zganjanje različnih čred v en obor, da bi dokazali absolutno sožitje celotnega diapazona etablirane politike, imune na leve ali desne skrajnosti.

Trump se je podobno kot Le Pen znašel v vrtincu splošnega neodobravanja in hkratnih poskusov mobilizacije njegovih nasprotnikov po siceršnjih strankarskih bregovih. Le Penova uvrstitev v drugi krog francoskih predsedniških volitev je postregla še z enim fenomenom. Na volišča je v drugo prišlo za desetino več volilcev kot v prvem krogu, z eno samo domeno, namreč da ne glede na svoje siceršnje politične preference, ki še zdaleč niso bile blizu Chiracovim, s podporo slednjemu na smetišče zgodovine pospravijo vodjo Nacionalne fronte. Nekaj podobnega se zdaj še bolj kot v ameriških medijih in pri tamkajšnjih demokratih od ameriških volilcev zahteva iz evropskih oblastnih dvorov in javnosti. Posledično se nihče ne ukvarja s tistim, kar je pripeljalo newyorškega nepremičninskega mogotca do republikanske predsedniške nominacije, oziroma tistimi, ki mu izražajo privrženost, ampak so prepričani, da je rešitev za Ameriko in svet že to, če bo Trump poražen.

Francija je dober dokaz, da ni tako, ne le francoska, ampak vsa evropska politika se je od leta 2002 že dodobra približala Le Penovim nestrpnostim, ki so se tedaj zdele zgodovinsko presežene. Vzrok za to je bil v pogledu, ki ga zdaj znova razširja tudi Pittella, namreč da se je o Le Penu govorilo kot o virusu in ne simptomu. Tudi vsi prej našteti od Le Penove hčere, ki pogleduje proti Elizejski palači, do Trumpa, ki si tudi sam postavlja ovire na poti do Bele hiše, so namreč samo simptomi neke dokaj prepoznavne bolezni, kot je denimo visoka temperatura pri malariji, ki se je ne zdravi z vedri mrzle vode, ampak posebnimi zdravili, še boljša pa je seveda preventiva.

Tako za orbane in kaczynske kot tiste, ki se iz te jate vidijo na oblastnem položaju, velja, da so neke vrste malarični bolniki, ne zaradi slabega družbenega ozračja, ampak zaradi prenašalcev okužbe, ki so jo naši starši in stari starši imeli priložnost spoznavati v najhujši obliki in se imenuje nacifašizem oziroma v snop povezana skrajna družbena nestrpnost. Za ozdravitev je treba seči globlje od prepoznavanja bolezni same in iskanja zdravila, ki ni zgolj placebo, kakršna je navsezadnje tudi Hillary.