Leta 2008 je podprl Johna McCaina, štiri leta pozneje takratnega republikanskega predsedniškega kandidata Mitta Romneyja. Njegov čudaški pogovor s praznim stolom na konvenciji stranke, »navdihnjen« s sceno iz lastnega filma (Izobčenec Josey Wales) in verzi iz pesmi I am… I said ameriškega trubadurja Neila Diamonda (in nihče ni slišal / niti stol), je avgusta 2012 večino osupnil. Niti v kandidatovem štabu niso prav vedeli, kaj naj si o njem mislijo, in še danes velja, da si je Clint Eastwood z njim zapravil marsikatero simpatijo.
»Hotel sem samo povedati,« je kasneje 86-letni filmski režiser, igralec, producent in svojčas tudi župan manjšega kalifornijskega mesta nekajkrat pojasnjeval, »da je Bela hiša z Barackom Obamo gluha, da ne sliši in ne vidi, kaj se zunaj nje dogaja. Razlagati ji to je, kot da bi govoril s praznim stolom.«
Obdobje mehkužne generacije
Najmanj, kar bi se dalo reči, je, da se ta »alegorija« Eastwoodu res ni prav posrečila, dvome, ki jih je zbudila, pa je pred dvema letoma okrepil film Ostrostrelec (American Sniper, z več kot pol milijarde dolarjev prometa njegov najdonosnejši film), s katerim da je Eastwood »estetiziral« najbolj zadrti ameriški intervencionizem in celo rasizem. Letos Eastwood ni podprl republikanskega predsedniškega kandidata (Donalda Trumpa), toda njegov pogovor za septembrsko številko revije Esquire, predvčerajšnjim objavljen na spletu, že zbuja različne odmeve. Če bi, pravi v njem med drugim Eastwood, koga podprl, odločitev pa bi bila trda, bi moral Trumpa, kajti Clintonova pravi, da bo sledila Obamovi usmeritvi: »Težko bi Clintonovo poslušal štiri leta. Če bo samo nadaljevala po isti poti, ne bi mogel biti zanjo.«
A še bolj kot zaradi te so se tradicionalni mediji vznemirili zaradi nekaterih drugih režiserjevih izjav, zaradi česar je veliko povzetkov pogovora na spletu dobilo naslov, kakršen je »Eastwood zagovarja Trumpove rasistične opazke«. Potihoma, pravi namreč Eastwood, je vsakdo sit politične korektnosti in priliznjenosti. »Živimo v obdobju prilizovanja (kiss-ass v izvirniku), mehkužne (pussy) generacije. Vsi hodijo kot po jajcih. Ljudi obtožujejo, da so rasisti in še vse kaj drugega. Ko sem odraščal, se temu ni reklo rasizem. In ko sem dobil scenarij za Gran Torino, je celo moj sodelavec dejal, da je res dober, vendar politično nekorekten. Odvrnil sem mu, dobro, nocoj ga bom prebral, naslednji dan pa sem mu ga vrgel na mizo v pisarni in dejal, da bomo takoj začeli snemati.« In ga je, z vsemi rasističnimi žaljivkami na račun Azijcev vred.
Žalostno obdobje zgodovine
Trumpu Eastwood priznava, da preprosto govori, kar misli, in dodaja, da včasih »to ni tako dobro. In včasih se, čeprav razumem, od kod njegove izjave prihajajo, z njim ne morem strinjati. (…) Neumno je, kar je dejal o tistem sodniku (Trump je sodnika, ki vodi postopek proti Trumpovi univerzi v San Diegu zaradi suma goljufije, obtožil, da je pristranski zaradi svojega rodu, op. p.), dajati mnenje zgolj na podlagi dejstva, da je bil mož rojen mehiškim staršem, in podobno. Trump je izrekel veliko neumnosti, vsi so jih, obe strani. Da vsi, mediji in vsi drugi, v tem vidijo rasizem in iz tega delajo takšno zgodbo, pa je… Sprijaznite se (just fucking get over it v izvirniku), to je žalostno obdobje zgodovine.«
Eastwooda pa ne moti samo politična korektnost, temveč tudi občutek, da se »mehkužna generacija« izogiba delu. Namesto prilizovanja predlaga akcijo (v izvirniku besedna igra: kiss-ass – kick-ass), tudi ali celo predvsem politikom, ki po njegovem mnenju ne rešujejo problemov in nimajo razumevanja za ljudi, ti pa spet ne poslušajo drug drugega in se ne potrudijo, da bi uresničili svoje cilje. or
