Notorično dejstvo je, da Slovenija premore malo kolesarskih poti in ogromno kolesarjev. Še veliko let bo preteklo, da bo Slovenija prepredena s kolesarskimi potmi. Pred leti sem nekaj dni potoval po Švici, ki ima neizmerno veliko kilometrov urejenih kolesarskih poti. In kar se tiče skrbi za kolesarje, ki vozijo tudi po cestah, kjer ni kolesarskih stez, sem opazil vsaj zame prvič videno inovacijo, ki je v Sloveniji ne poznamo. Da bom bolj razumljiv, za kaj gre, vam jo bom predstavil na primeru ceste Bled–Bohinj, ki slovi tudi po mnogih kolesarjih. Ta cesta je narejena za »normalni« dvosmerni promet vseh vozil, torej tudi kolesarjev. Cesto deli (ne)prekinjena bela črta, ni ne kolesarske steze ne pločnika.
Mimogrede, prav na tej cesti je pred leti umrl moj pravniški znanec (bil je tik pred doktoratom, oče dveh otrok), navdušen kolesar, ko ga je spregledal za njim vozeči voznik osebnega avta in ga, ne da bi pustil kakršno koli zavorno sled, zbil v jarek. Na takih cestah (in to praktično res na vseh, razen tam, kjer znaki prepovedujejo vožnjo s kolesom) Švicarji na vsaki strani ceste, en meter od roba, z močno poudarjeno rumeno prekinjeno črto označijo nekakšen kolesarski teritorij. To za voznike motornih vozil praktično pomeni, da lahko vozijo po svoji polovici ceste, ki zajema tudi kolesarsko pot, obenem pa to pomeni, da imajo absolutno prednost na svojem označenem delu ceste kolesarji. Ko kot voznik avta voziš po takšni cesti, te rumena črta, ki izginja pod desno stranjo vozila, stalno opozarja, da voziš po teritoriju kolesarjev, zato si avtomatično pazljivejši.
Nisem strokovnjak za prometno pravo, vendar sem prepričan, da take »švicarske« možnosti naša zakonodaja (še) ne pozna. Zelo bom vesel, če bom od vas kmalu dobil kakšno novico o tem, da sta tozadevno povzdignila glas v vladi in obenem zadolžila svoje uslužbence za pripravo spremembe zakonodaje ter svojim uradnikom že v startu zabičala, da besed »se ne da, tega ne moremo, to je nemogoče, to bo preveč stalo…« ne smejo uporabljati. In da bomo čez kakšno leto kolesarji, vozeč se varneje za rumenimi črtami, z naklonjenostjo pomislili na posameznike v odločujoči politiki, ki so znali prisluhniti dobrim predlogom državljanov za varno in užitkov polno kolesarsko vožnjo. Ni moj namen trositi politične levite, prepričan pa sem, da vama omenjeni (uspešni) predlog spremembe zakonodaje lahko prinese odlične politične točke, ki jih kot politika, zavezana državljanom, ne moreta in smeta spregledati. Kajti kolesarjev nas je mnogo in vedno glasnejši postajamo.
V Dnevniku (4. avgusta 2016, stran 11) prebiram članek »Od Karavank do Ljubljane s kolesom poslej bolj varno«, v katerem novinar Vanja Alič opisuje prizadevanja ministrstva za infrastrukturo za označitev 109 kilometrov dolge kolesarske povezave od Rateč do Ljubljane. Ampak za varno vožnjo kolesarjev je to premalo: označili naj bi s kažipoti ceste, ki so z vidika prometne varnosti in prometnih obremenitev najprimernejše. Zato ponavljam: sami kažipoti ne pomenijo v smislu varnosti kolesarjev dovolj. Veliko pa lahko k varnosti prispevajo ustrezne označbe na cestah, kot sem vam jih opisal na švicarskem primeru. Še najbolje za varno prihodnost pa bi bila razširjena mreža kolesarskih poti in določilo, da se ceste brez kolesarskih stez sploh ne smejo več graditi!
Jakob Demšar
