Demenca za volanom: ko je avto pogosto poškodovan in opraskan

K dementnemu je treba pristopiti človeško

Svojevrsten problem je gotovo, da osebe z demenco ne gredo k zdravniku, saj jih prav nič ne boli in se ne počutijo slabo. Je pa res, da so zmedeni, odsotni, ne vedo, kje so, pogosto ne znajo govoriti, so čudno oblečeni. Zato je nujno, da bi morali vsi člani družbe pomagati pri prepoznavanju znakov, k osebam z demenco pa je potrebno pristopiti predvsem človeško in prijazno. »Pogosto ni dovolj zgolj odvzem vozniškega dovoljenja. Če bo oseba z demenco našla ključe in avto družinskega člana, se bo usedla in odpeljala. Ne smemo pa pozabiti niti na kolesarje z demenco, ki so prav tako nevarni. Zgodi se, da se odpeljejo daleč, jih je težko najti, svojcem pa to povzroča ogromno težav in skrbi,« še dodaja Štefanija L. Zlobec.

Pravilen postopek je sicer, da se vozniško dovoljenje odvzame takoj po diagnozi. A pot do nje traja predolgo. Človek namreč najprej opravi pregled pri družinskem zdravniku, ta pa ga nato, če prepozna znake demence, pošlje k specialistu, ki diagnozo postavi, nato pa se oseba vrne k družinskemu zdravniku, ki mora dati pobudo za odvzem dovoljenja in avtomobila. Ves ta čas pa voznik z demenco ostaja v prometu ter je nevaren sebi in drugim udeležencem. »Na usmerjen pregled za vožnjo osebo napoti osebni zdravnik, vsi drugi specialisti pa bi ob sumu na prizadetost funkcij, ki vplivajo na sposobnost vožnje, morali obvestiti osebnega zdravnika, ki bi ukrepal dalje. Zdravnik, ki podaja mnenje, ima možnost napotitve na pregled h kliničnemu psihologu, ki ciljano in natančno pregleda kognitivne sposobnosti, pridobi izvide prejšnjih obravnav pri psihiatru, nevrologu in seznam zdravil, ki jih človek jemlje,« pravi Katarina Barbara Štrukelj, psihiatrinja na Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana.

Nasvet osebi z demenco je, naj ne sedi za volanom

Ljudem svetujejo, naj odidejo do zdravnika takoj, ko jih nekaj skrbi. Običajno se težave začnejo na spominskem področju, ko pozabljajo stvari za sproti, zalagajo predmete, težko načrtujejo aktivnosti. Svojci opazijo, da se manj družijo s prijatelji, ne gredo več v gledališče, manj berejo, saj se izogibajo situacijam, v katerih se ne počutijo suverene in jih ne obvladujejo. Je pa demenca lahko izražena v različnih oblikah in stopnjah. Tako lahko ljudje z diagnozo demence funkcionirajo samostojno, težave pa so v začetni fazi lahko omejene le na eno od funkcij, na primer spomin. Ob napredovanju bolezni pa vožnja postane nevarna. Težave se sprva pojavijo na novih poteh in cestah, ob večjem številu udeležencev v prometu ter pri nepredvidenem in nenadnem dogodku. »Tudi zato bi najboljši nasvet vozniku z demenco bil, naj ne vozi. Če pa že vozi, naj to počne na kratke razdalje, tam, kjer ni veliko prometa, spočit in v spremstvu zanesljivega sopotnika. Nujno pa je stalno spremljanje, ali je za vožnjo človek še sposoben in varen ob napredovanju bolezni, do katerega neizogibno tudi pride,« še dodaja Katarina Barbara Štrukelj.

Osebam z demenco lahko začneta pešati sluh in vid, predvsem periferni, kar pomeni, da ne vidijo, kaj prihaja s strani. Zaradi prizadetosti možganskih središč je slabši tudi globinski vid, napačno presojajo tudi razdaljo. Posledično težko parkirajo, svojci pa opažajo, da je avto pogosto poškodovan in opraskan. »Demenco v povezavi s prometom je težko identificirati. O njej se ne govori naglas, je pa velika težava. Starejšim seveda spomin ne deluje več, pogosto si ne zapomnijo, kar so videli, in to je velika težava. Bo pa starejših voznikov v prometu vse več. Njihov največji problem je, da nikoli niso bili posebno vešči vožnje v gostem prometu, so pa obvladali tehniko vožnje po makadamu ali ovinkih,« meni Brane Lotrič, direktor podjetja B & B izobraževanje in usposabljanje, katerega del je tudi šola vožnje, in dodaja, da voznika, ki ima demenco, ne morejo zavrniti, saj je merilo zdravniški pregled in samo zdravnik je tisti, ki lahko zapiše določene omejitve. Pri starejših ljudeh se tako pogosto zgodi, da jim dovolijo vožnjo le v lokalnem okolju, na cesti, ki jo dobro poznajo. »Seveda pa v primeru, ko opazimo, da oseba ni primerna za vožnjo, ji to tudi povemo, pa čeprav je marsikdo ob tem užaljen. Načeloma pa težav s starejšimi vozniki ni več, kdor je želel opraviti vozniški izpit, ga je že pred leti. Sem pa vesel, ker vidim vedno več starejših, ki kritično presodijo, da niso več sposobni za vožnjo, in častno ugotovijo, da je lahko tudi vožnja z avtobusom prijetna,« še pravi Brane Lotrič.

Kako je živeti z demenco, dobro ve Škot James McKillop, ki svoje izkušnje ni skrival: »Imel sem težave med vožnjo, sploh na krožiščih. Pogosto sem prepoznal znak, a nato že naslednji trenutek pozabil, kam moram iti. Žena zato ni več hotela z mano na pot, pa čeprav nikoli nisem povzročil prometne nesreče. Nato so mi diagnosticirali demenco. Najprej so mi dovoljenje podaljšali za tri leta, nato pa sem ga izgubil. Počutil se se, kot bi mi kratili človekove pravice, bil sem žalosten, saj so mi odvzeli del svobode in samostojnosti.« Imel je srečo v nesreči, da živi na Škotskem, kjer je dovoljeno, da lahko vsake toliko časa vseeno sede za volan in vozi po zapuščeni letališki stezi. Dovolj, da zadovolji željo po uživanju v vožnji.