POLETJE
Sej, poletje, sej,
sej leskeče zrnje vode.
Zasajaj, poletje, zasajaj,
zasajaj krhka stebla vode.
Sej, zasajaj, sej, zasajaj,
sej, zasajaj v večernem mraku.
Kdo bo požel klase?
Kdo bo obral sadje?
Morda ptiček, ožgan od žeje,
domá v gozdnatih požirkih čiste studenčnice,
skrite, skrite pod robidovjem?
Morda čebela, kot pijana od sonca,
ki se ziblje sredi gostih vej?
Morda dete ženska, ki si je razpletla lase
in spira obleko na rečnem bregu?
Morda pa je izvir, kdove kje, presahnil
in se njegovemu ugaslemu brbotanju toži po rekah?
Ali pa hrupna reka, tu ali tam,
več ne prispe do zaliva
in ne more več buriti morja?
Ali pa nasad teh, ki so pod zemljo,
postane dvakratna senca v teminah?
Mislim, verjamem, da bi se posevki
radi čim prej prikazali mojim sinjim očem in pokazali sveže brste dnevu,
ki bo na pragu noči zložil krila,
klasje in sadje, ki ju oplaja poletje.
Jean-Joseph Rabearivelo, pesnik z Madagaskarja, avtor zbirk Skorajsanje in Prevedeno iz noči, ki ju je za zbirko Nova lirika (Mladinska knjiga) poslovenil Aleš Berger.