Zmagovalci in poraženci globalizacije: Je srednji razred nujna žrtev?

Pesimistične napovedi

Milanović se sprašuje, ali »azijski oziroma globalni srednji razred raste na račun stagnacije dohodkov srednjega razreda razvitega Zahoda oziroma ali sta ta dva fenomena povezana«? Temu sledi vprašanje, kako dolgo lahko takšno prerazporejanje dohodkov traja. Morda brexit in Donald Trump dajeta slutiti, da se trend nevarno bliža točki preloma? In, kar je morda še pomembnejše, ali je mogoče proti temu karkoli storiti? Milanović v svoji knjigi Global Inequality napoveduje, da se bo »stiskanje« srednjega razreda razvitega sveta le še nadaljevalo, in sicer zaradi vse večje polarizacije družbe na izjemno bogat in majhen zgornji razred, ki bo še naprej zmagoval v globalizaciji, in večji del družbe, kjer bodo prevladovali storitveni poklici, namenjeni servisiranju bogatega razreda.

Napoved je pesimistična, vendar pa Milanović meni, da družbe že danes poznajo rešitve, ki lahko trend zadnjih treh desetletij obrnejo. »Rešitev vidim v dekoncentraciji lastništva, v sodelovanju zaposlenih in potrošnikov pri upravljanju podjetij, v enakopravnosti obdavčitve dela in kapitala, pri čemer bi morali odpraviti vse zakonodajne luknje, ki omogočajo izogibanje davkom, v zagotavljanju prvorazrednega javnega izobraževanja, v visokih davkih na dediščino in ne nazadnje v reformi financiranja strank, kar še posebej velja za ZDA,« je za Dnevnik povedal Milanović. To, da bi se danes razvitim zahodnim državam uspelo dogovoriti za politike, ki so po drugi svetovni vojni pripeljale do padca dohodkovne neenakosti (višji davki in socialni transferji, hiperinflacija, nacionalizacija posesti itd.), se mu ne zdi izvedljivo.

Ključen razlog za to je, kot piše v svoji knjigi, dejstvo, da kapitalskih dobičkov, ki so eden glavnih razlogov za naraščanje dohodkovne neenakosti, zaradi globalizacije ni mogoče enostavno obdavčiti. Zato stavi na politike, ki manjšajo razlike v tržnih dohodkih, torej še pred obdavčitvijo in socialnimi transferji. Da je trg mogoče tako organizirati, kažejo nekatere azijske države, vključno s Tajvanom, kjer je tržna dohodkovna neenakost v primerjavi z večino razvitih zahodnih držav nižja tudi za do 15 odstotnih točk, tudi v primerjavi s Slovenijo.

Dr. Tjaša Redek z ljubljanske ekonomske fakultete opozarja, da je vprašanje zelo kompleksno in da nikakor ni mogoče trditi, da so delavci iz Azije ukradli delo in »status« zahodnemu srednjemu razredu. Kot pravi, dohodki res rastejo počasneje in res se je zato z vidika dohodka poslabšal relativni položaj teh skupin v družbi. Na drugi strani pa raziskave kažejo, da se je zaradi dostopnosti cenenih proizvodov iz Azije v ZDA zmanjšala revščina.

Prav tako v ozadju rastoče družbene neenakosti ni samo prenos proizvodnje, pač pa raziskave opozarjajo tudi na vlogo tehnološkega napredka kot enega temeljnih razlogov za rastočo neenakost. V katerih dejavnostih dohodki rastejo zelo hitro? Gre za vzpon tako imenovane »ekonomije znanja« ali »nove ekonomije«, v kateri se dodana vrednost ustvarja predvsem s pomočjo neotipljivega kapitala. Zakaj so lastniki Appla bogati? Ker so proizvodni stroški telefona v primerjavi s ceno, kot kažejo podatki OECD, zelo nizki. Potrošnik plača blagovno znamko. Korist, ki jo ima od tega telefona azijski delavec, pa je zelo majhna. Torej je eden od načinov za povečanje blaginje vseh pač preusmeritev v panoge z višjo dodano vrednostjo, o čemer se govori tudi v Evropi in Sloveniji. Težko je namreč pričakovati, da se bo proizvodnja izdelkov z nižjo dodano vrednostjo vrnila nazaj, meni sogovornica.

Ker je vprašanje kompleksno, so kompleksni tudi odgovori. Dolgoročno je, tako dr. Tanja Redek, treba spodbijati vse, kar omogoča stabilno rast in s tem rast blaginje. »Najprej je treba doseči družbeni dogovor o tem, kakšno vrsto kapitalizma pravzaprav hočemo. Tudi to namreč vpliva na neenakost. Če je to skandinavski model, to seveda pomeni večjo enakost, visoko davčno breme in dolgoročno nekoliko nižjo rast. Smo morda pripravljeni sprejeti anglosaški model, ki vodi v bolj izrazite razlike, vendar na drugi strani v povprečju v zadnjem obdobju hitrejšo rast?« opozarja.

Zagotovo pa, po njenem mnenju, ni odgovor zapiranje meja. »Trgovina je v povprečju pospešila rast, prav tako globalizacija. Carine, kvote, zaščita posameznih panog, različni protekcionistični ukrepi dolgoročno ne bodo pomagali. Države lahko pomagajo predvsem z ukrepi s področja industrijske politike, ki spodbujajo na eni strani razvoj na splošno, na primer infrastruktura itd., potem z vlaganjem v raziskave in razvoj, z izobraževanjem, torej z ukrepi, ki so usmerjeni v spodbujanje tudi tehnološkega razvoja. Na drugi strani pa seveda z aktivnostmi na trgu dela, socialno politiko in spodbujanjem vseživljenjskega učenja. Predvsem pri slednjem so izjemno pomembna tudi podjetja, ki igrajo ključno vlogo tako pri vlaganju v izobraževanje zaposlenih kot predvsem pri odnosu podjetij do razvoja, pri motivaciji podjetij za iskanje novih rešitev, novih smernic.«

Kako reformirati kapitalizem

Milanović v eni svojih zadnjih kolumn o spremembah v delovanju kapitalizma navaja, da smo na pragu precejšnjih sprememb v delovanju kapitalizma. Če smo se v zadnjih treh desetletjih pod taktirko reaganomike in thatcherizma spraševali, kako zunanje okolje narediti prijaznejše trgu, se zdaj znova sprašujemo, kako reformirati sam kapitalizem. Za simbolen datum smrti minulega neoliberalnega obdobja označi 10. julij, ko je takrat še kot kandidatka za premierko Velike Britanije nastopila Theresa May in spregovorila o omejevanju plač menedžerjev, povečanju varnosti zaposlitev mladih in omogočanju boljših zaposlitev za tiste, ki prihajajo iz manj premožnih družin.

Dr. Mojmir Mrak z ljubljanske ekonomske fakultete je pri presoji tega, kako mrtev je neoliberalizem, bolj previden: »Jasno je, da nekateri vidiki neoliberalizma dejansko umirajo. Liberalizacija, povezana z globalizacijo, je povzročila to, da je danes polovica Evrope deindustrializirana. To pa pomeni, da ni delovnih mest in da Evropejci dejansko konkurirajo s ceno kitajske delovne sile, kar pa je nevzdržno.«

Brexit je tudi po Mrakovem mnenju posledica tega nezadovoljstva. »Model razvoja, ki ga imamo, je ustvaril velike razlike – en del gospodarstva je porinil na rob, kjer nima skoraj ničesar več.« Dr. Mrak ni optimističen glede stališča, da bodo številne razprave o spremembah razvojnega modela dejansko pripeljale do spremembe. »Je naša prihodnost državno dirigirano gospodarstvo kot na Kitajskem? Zagotovo naš razvojni model ni edini, očitno ima toliko napak, da ga bo treba spremeniti. Kitajskega sistema si pri nas ne želim, a zagotovo je neka konkurenca našemu,« pravi. Dejstvo pa je, da smo, tako Mojmir Mrak, slabo upravljali z negativnimi učinki, ki jih ima globalizacija na razvit zahodni svet.

»Industrijska politika je bila kletvica, vendar je zdaj jasno, da brez te politike Evropa dolgoročno ne bo preživela niti socialno niti identitetno. Ker pa je ta politika pogosto v neposrednem nasprotju z nekaterimi drugimi politikami EU, na primer s pravili o konkurenci in državnih pomočeh, smo pol Evrope de facto deindustrializirali. Nezaposlenost se je zato povečala, srednji razred je oslabel in porinili smo ga v evroskeptični del,« še opozarja dr. Mrak.