Moja najljubša nogometna tekma se je zgodila v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko sta se na prijateljski tekmi na igrišču pod Golovcem pomerili moštvi pionirjev Slovana s Kodeljevega in vevške Slavije. Naša ekipa je zmagala s 15 : 0. Še posebej všeč mi je bilo, ker sem proti koncu tekme z lobom zadel nasprotnikov gol, v katerem je stal več kot očitno premajhen vratarček. Moja najljubša tekma torej, čeprav nikoli nisem razmišljal o njeni kakovosti, niti o tem, da so bili nasprotniki preveč nemočni za nas. S tekme se ne spomnim nobene bravurozne poteze, nobenega norega driblinga ali fantastične podaje v prostor. Vseeno mi je. Tako kot so mi relativno nepomembne tekme, športne prireditve, na katerih ni nikogar, za kogar bi lahko navijal.
Tudi kasneje, ko sem odšel z zelenih nogometnih polj, sem se kot gledalec rad udeleževal tekem na nižjih ravneh, v katerih so igrali nogometaši, ki sem jih bolj ali manj poznal. To so bili klubi Ježica, Črnuče, Svoboda, Ilirija … Prenosov tekem takrat ni bilo na televiziji, le redko so predvajali finale angleškega pokala, danes pa se zdi, da na televizijskih kanalih mrgoli nepomembnih prenosov tujih tekem. Ob angleškem, francoskem, nemškem, avstrijskem, hrvaškem in španskem prvenstvu so naši ponudniki še bolj globalni: ponujajo tekme iz Brazilije, iz Argentine, z Japonske in s Kitajske. In koga naj bi ta inflacija športnih prenosov, predvsem nogometa, sploh zares zanimala? Ali se komu sploh sanja, kdo je najboljši igralec japonske lige? In kdo je najboljši strelec na Kitajskem? Zadnjič je navdušen športni komentator ob dveh popoldne, ko sta igrali moštvi iz Züricha in Basla, razburjeno zakričal: »Pozdravljeni, ljubitelji in ljubiteljice švicarskega nogometa!« A takšni navdušenci res obstajajo? V Sloveniji? Švicarski nogomet praviloma ne zanima nikogar razen Švicarjev.
Tuji športniki ali bolje športniki, ki jih ne poznamo, pravzaprav za večino od nas ne obstajajo, so le nekakšne kulise ali toge sence, ki omogočajo, da tekmujejo in morda proti njim zmagajo naši. Da to ne drži? Vprašajmo se raje, v katerem športu je Slovenija osvojila zlato olimpijsko kolajno v Sidneyju leta 2000. Rajmond Debevec v strelstvu v treh položajih s puško! Na to vprašanje ste morda še znali odgovoriti, toda kdo je na istem tekmovanju zaostal za Debevcem, kdo je bil torej drugi in kdo tretji? Srebrni je bil Finec Juha Hirvi, bronasti pa Norvežan Harald Stevaag. Ne veste, kdo sta, kajne? Na oba smo pozabili, še preden se je končala podelitev medalj. Si predstavljate športnega komentatorja, ki bi gledalstvo nagovoril s: »Pozdravljeni, ljubitelji in ljubiteljice finskega strelstva!«
Podobno zgodbo bi lahko ponovili praktično ob vseh olimpijskih medaljah naših športnikov. Da, bile so pomembne za ljudstvo, še posebej v času, ko se je država osamosvajala in je potrebovala promocijo in samopotrditev: poglejte, obstajamo, zmagujemo, nismo Slovaki. Nekoliko nam je sicer nagajalo dejstvo, da imamo skoraj enako zastavo in ime kot Slovaki, pa tudi dejstvo, da nas je večkrat prej in tudi kasneje pestilo pomanjkanje idej, športniki pa so bili vzgojeni v Jugoslaviji, ki je bila, če drugega ne, znana po sijajnih generacijah vrhunskih športnikov.
In na začetku, na poletni olimpijadi v Barceloni leta 1992, ko je Slovenija prvič nastopila samostojno, sta bili že dve bronasti kolajni večji od zlata. Jasno, v tem primeru se le redko kdo spomni, kdo so bili zmagovalci, to pa seveda pomeni, da nas tuji tekmovalci, nasprotni športniki, niso zanimali niti takrat, ko so zmagovali. In iz tega sledi še en primer: ko sta Iztok Čop in Denis Žvegelj dosegla bron v Barceloni, sta ju premagala Matthew Pinsent in Steve Redgrave iz Velike Britanije ter Colin von Ettingshausen in Peter Hoeltzenbein iz Nemčije. Povsem nepomemben podatek za slovenske navijače. Britanca in Nemca sta bila tisočkrat manjša od potrditve, da obstajamo kot narod s svojo samostojno državo. Konec koncev je bil eden od razlogov za osamosvojitev tudi ta, da bi videli, do kod sežemo v športu.
Letos, ko bodo 31. poletne olimpijske igre potekale tako daleč od Evrope, v Braziliji, bo skoraj enako. Slovenska publika si zastavlja in si bo ves čas zastavljala le vprašanja o slovenskih medaljah. Bomo dobili zlato? Bodo rokometaši prišli do polfinala? Kakšne možnosti imajo tokrat judoisti? Nasprotniki nas ne bodo zanimali. Morda le tisti, katerih slava se meri s slavo hollywoodskih bogov, a to je že druga zgodba. Za naše bodo rezervirani manj atraktivni športi. Kontinentalni ključ, ki ga ponujajo olimpijade, še posebej v atraktivnejših ekipnih športih izloča države, kot je naša. Ne bo nas zraven pri nogometu, košarki, celo pri odbojki ne, kjer ima Slovenija eno najboljših moštev na svetu. Zato bomo zadovoljni z vsako osvojeno medaljo.
Toda vrhunski šport res ni najbolj pomembna stvar na svetu. Luksemburg, najbogatejša država v Evropi, je doslej nastopil na 23 poletnih olimpijadah in skupaj osvojil eno zlato (1952, Helsinki) in eno srebrno (1920, Antwerpen) medaljo. Veliko, veliko manj kot Slovenija. Njihov bruto družbeni proizvod je leta 2015 znašal 91.600 evrov, naš je bil približno trikrat manjši. Etiopija je na letnih olimpijadah nastopila dvanajstkrat in osvojila 21 zlatih, 7 srebrnih in 17 bronastih medalj. Veliko boljši so od nas. A njihov bruto družbeni proizvod je bil lani nižji od 1000 evrov.
