Letniki 1976 letos obhajajo 40-letnice, med njimi avgusta tudi ena glavnih junakinj slovenske literature za najmlajše, miš po imenu Sapra, bolj znana kot Sapramiška. Prvič se je med platnicami izrisala leta 1976, ko jo je ilustrirala Marija Lucija Stupica, nato pa je izdajo iz leta 1986 ilustrirala kar sama avtorica Svetlana Makarovič. »To je bil moj odziv na nekoliko grobo, neprivlačno prvo ilustracijo,« pravi prva dama slovenske književnosti. »Mislim, da lik, kot je Sapramiška, zahteva nekaj nežnosti. Moje slike so nastale kar malo iz obupa in brez potrebnega obrtniškega znanja. A kljub temu se je ta slikanica zelo dobro prodajala.«
Vsak ima svojo Sapramiško
Pravljica je izšla v štirih različnih izdajah, pri Mladinski knjigi in leta 2007 še pri založbi Miš, za katero je ilustrirala Daša Simčič. Pri Mladinski knjigi zato nimajo podatka o skupni prodani nakladi. Danes najbolj znana knjižna podoba Sapramiške je delo ilustratorja Gorazda Vahna, ki je prvič izšla leta 1998 in je doslej doživela sedem ponatisov. Ob letošnjem jubileju je prvič izšla miniaturna izdaja slikanice z njegovimi ilustracijami, za katere se zdi, da so se med otroki najbolj udomačile. Urednica knjige Irena Matko Lukan pravi, da njeni otroci prisegajo na Svetlanine ilustracije, v katerih prepoznajo tisto pravo Sapramiško.
Miš z nižjim, bolj hrapavim glasom
Na to, kako si boječo, a hkrati pogumno miško otroška domišljija predstavlja, je močno vplivala največja slovenska lutkovna uspešnica: uprizoritev, ki je doživela premiero 17. oktobra 1986 v Lutkovnem gledališču Ljubljana, režiral pa jo je Nace Simončič, je na sporedu do danes, njene ponovitve so neprestano razprodane. Leta 2005 je doživela 1000. ponovitev, do danes se jih je nanizalo skoraj 1700, k čemur so prispevala tudi gostovanja v tujini: na Portugalskem, Japonskem, v Nemčiji, Belorusiji, Islandiji, Venezueli, Južni Koreji, Pakistanu, Mehiki. V predstavi govori in posebej napisane songe odpoje Svetlana Makarovič. Leto po premieri je izšla tudi kaseta, pozneje CD, s čimer je slavna miš stopila tudi v otroštvo otrok, ki je morda niso imeli priložnosti videti v živo.
Osvežena miš
Ob 30-letnici predstave v LGL pripravljajo osvežitev predstave, ki bo premiero doživela 4. oktobra. »Zdaj, ko bodo obnovljene lutke in tudi zvočni posnetek, mislim, da bo predstava še lepša. Jaz, ki sem bolno ambiciozna, sem se seveda zagrebla za glavno vlogo, četudi nimam več tako visokega glasu, ki ga je nadomestil kadilski, hrapav, nizek glas. A tudi miška je za spoznanje starejša,« pravi Svetlana Makarovič.
S skladateljem Milkom Lazarjem bo pripravila nove glasbene aranžmaje, osvežen pa bo tudi zvočni posnetek predstave, na katerem bomo poleg Svetlane Makarovič v naslovni vlogi slišali tudi Ivanko Mežan kot Veverico, Ljerko Belak kot Regico, Alojza Sveteta kot Doktorja Detla in Braneta Vižintina kot Mišjega strahca.
Naivnost, zloba, prijateljstvo, pretkanost, sreča...
Ob junakinji srečamo pestro paleto značajev, ki jih nosijo živalski liki. Sapra je sprva naivna, ko dragoceni lešnik zaupa veverici, ki ga seveda poje. Zajec ji grobo odreče pomoč, saj ima menda dovolj svojih težav, za prijateljico pa se izkaže žabica, ki jo bodri in zanjo tudi najde rešitev: zobozdravnika. Sapri je treba le popraviti zob, pa bo lahko lešnik strla sama. Tu je tudi ključno sporočilo pravljice: prijatelji lahko dajo nasvete, a svoje težave mora vsak premagati sam. Tako je miška, ko se enkrat sooči s strahom v ordinaciji Doktorja Detla, tudi bolj pogumna in prebrisana, ko se mora soočiti s požrešnim mačkom, ki ga prelisiči z besedami, da je zastrupljena in da bo vsak moment umrla.
»Sapramiška, najsrečnejša miš na svetu« z napisom na tablico pred vhodom v mišjo luknjo na koncu razglasi Sapra. So to njeno srečo prinesli le lešniki, ki se jih je najedla, ali pa je morda srečna, ker je prestala številne preizkušnje in premagala strahove? Kot je mogoče tudi srečen konec postaviti pod vprašaj: Sapra nabere in poje lešnikov, več kot bi se spodobilo za drobno miš, ki ji je strahec razkril skrivnost, kje in kdaj jih lahko nabira vsako noč. Požrešna ali po dolgem hrepenenju zasluženo nagrajena miš? Irena Matko Lukan pravi, da je to lastnost vsake dobre pravljice: vsakdo jo lahko razume po svoje. »Predvsem pa dobro napisane pravljice otroka učijo o njem in o svetu, o prav in narobe. Brez Svetlaninih pravljic bi bilo otroštvo naših otrok bistveno bolj siromašno. A brati bi jih morali tudi odrasli, saj govorijo o etičnih in moralnih normah.«
Za orientacijo v svetu
Kot je v spremno besedo antologije pravljic Svetlane Makarovič Zlata mačja preja zapisal njen pisateljski kolega Boris A. Novak: »Tudi sam rad berem Svetlanine pravljice. Tudi zato, ker imam občutek, da kljub svojim letom še zmeraj nisem povsem odrasel. Da ne obvladam te pošastne človeške družbe. Da se pogosto počutim osamljenega in ranjenega. Svetlanine pravljice mi pomagajo, da se bolje znajdem v svetu, v katerem se sicer čutim izgubljenega. Da se nasmejem samemu sebi in mi smeh da korajžo. Da se razjezim na hudobijo in mi jeza pokaže, kaj je prav in kaj je narobe. Da me lepota gane. Da se zganem in da grem na pot.«
