Padli slovenski borec: Gruden je moral biti avanturist

Gruden je bil del mednarodne brigade

PYG je daleč najbolje organizirana kurdska stranka v Siriji. Ima dobro organizirane lokalne odbore, predvsem v regiji Hasake na severovzhodu Turčije. Vendar Kurdi osvajajo tudi druga območja, Tal Abjat in Kobane, ter skušajo nadzorovati cel ozemeljski pas na severu Sirije vzdolž meje s Turčijo. Hočejo osvoboditi tudi območje med Kobanejem in Afrinom,« razlaga dr. Primož Šterbenc, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem. Prav na tem območju, ki ga za zdaj še v veliki meri zaseda Islamska država, je pri strateško pomembni bitki za Mandžib očitno padel tudi Martin Gruden. V YPG so mu dodelili kurdsko ime Rodi Çekdar.

Enote YPG so bile ustanovljene ob izbruhu sirske državljanske vojne leta 2011, da bi zaščitile možnost vzpostavljanja kurdske avtonomije na severu Sirije, za katero se zavzemajo Kurdi. Štejejo od 30.000 do 50.000 borcev, v svojih odredih pa imajo tudi ženske odrede. Prav tako je organizacija oblikovala posebno mednarodno brigado, v kateri je ob Britancih, Nemcih, Kanadčanih, Avstralcih, Turkih in Portugalcih deloval tudi Gruden. Ta šteje od 500 do 800 borcev. Po oceni Bahtijarja Aljafa, analitika pri Mednarodnem inštitutu za bližnjevzhodne in balkanske študije (Ifimes), je YPG ustanovil mednarodno brigado, ker so njegovi pripadniki najboljši veleposlaniki Kurdov in lahko v svet ponesejo, kaj se dejansko dogaja na tem območju. »Največ pripadnikov te internacionalne brigade dela v zdravstvu, opravljajo deminerske aktivnosti in so preiskovalci v zaporih, kjer zaslišujejo pripadnike IS.«

Kaj torej mlade, kot je bil Martin Gruden, pripravi do tega, da se gredo bojevat na stran Kurdov? Šterbenc našteva niz razlogov, zakaj je novačenje tujih borcev tudi v kurdskih vrstah uspešno. »Prvi dejavnik je zagotovo romantiziran pogled na kurdski faktor, ki naj bi bil popolnoma pravičen. Želijo se torej bojevati na strani žrtve. Drugi dejavnik je ideološki. V smislu razrednega boja se gleda na Kurde kot na tiste, ki uveljavljajo levo idejo samoupravljanja. Tretji dejavnik pa je fascinacija nad osvobajanjem žensk. Kurdi imajo denimo v svojih vrstah tudi ženske, torej v regiji, za katero velja, da so ženske zatirane.«

Policija se je iz pietete zavila v molk

Že leta velja, da so za domače varnostne organe problematični predvsem radikalizirani evropski mladi, ki se odpravljajo v džihad v vrste Islamske države. V policiji so danes pojasnili, da iz pietete do pokojnika in njegovih svojcev ne morejo odgovoriti na naša vprašanja, ali je bil Gruden na kakršnem koli seznamu oseb (tudi Interpolovem ali Eurpolovem), ki so jih spremljali. Podatka, koliko slovenskih državljanov se prostovoljno bojuje na različnih kriznih žariščih v svetu, slovenska policija nima. »Vse operativne podatke, ki se nanašajo na tovrstni pojav, temeljito preverimo,« so nam odgovorili iz generalne policijske uprave.

In vendar. Je lahko motivacija za odhod mladih v vrste Islamske države ali Kurdov podobna? Je to sploh mogoče enačiti? Šterbenc odgovarja, da obstajajo določene kontradikcije in ujemanja. »Tisti, ki se gredo bojevat v vrste islamistov, so protiameriško usmerjeni. Ti, ki se gredo bojevat h Kurdom, tja odhajajo iz prepričanja, da so Kurdi žrtve, a hkrati spregledajo, da so Kurdi ameriški kolaboranti na Bližnjem vzhodu in se povezujejo s hegemonskimi silami, kot so ZDA in Izrael,« meni Šterbenc.

Zapleteni geopolitično-vojaški odnosi

Čeprav je pot Martina Grudna med kurdske borce za zdaj še zavita v tančico skrivnosti (pred odhodom v vrste YPG naj bi delal pri nevladni organizaciji v iraškem kurdskem mestu Sulejmanija), je v sicer zapletenih geopolitičnih razmerah sirske državljanske vojne položaj YPG na bojišču dosti bolj jasen. V dolgo časa ne povsem jasni podpori Turčije v boju proti Islamski državi (sprva so namreč islamiste podpirali v boju proti Al Asadu) so postali najtesnejši zavezniki ZDA na sirskem bojišču, kar je v minulih letih poskrbelo tudi za precejšnje napetosti med Ankaro in Washingtonom. Turčija namreč stranko PYG in njeno vojaško krilo razume kot podaljšek PKK. Toda če so EU in ZDA sledile turškemu vzoru in PKK razglasile za teroristično organizacijo, tega niso storile za YPG in PYG. Kurdske sile v Siriji se namreč ne bojujejo zgolj proti Islamski državi, temveč ščitijo svoja ozemlja tudi pred Al Asadovimi silami.

Vse od lanskega poletja Turčija z zračnimi napadi na severu Sirije ne skriva več dejstva, da želi na tem območju ob morebitnem popolnem razpadu države preprečiti vzpostavitev začetkov sirske avtonomije ali celo nove kurdske države. Z napadi na položaje YPG je pod krinko boja proti Islamski državi poskušala zmanjšati njihove ozemeljske pridobitve. YPG je namreč z zmagami nad Islamsko državo ob močni podpori ameriških zračnih napadov skorajda uspelo vzpostaviti ozemeljsko homogen lok od vzhodnega do zahodnega dela severa Sirije, kar je za Turčijo predstavljalo nacionalno grožnjo. Bojazen Ankare je namreč, da bi morebitna avtonomija Kurdov na severu Sirije lahko še občutneje destabilizirala Turčijo. Ponovno bi namreč lahko prišlo do poskusov povezovanja s Kurdi na jugu Turčije, kjer od prejšnjega poletja ponovno divja državljanska vojna »nizke intenzivnosti«. To je zaradi pridobivanja glasov nacionalistov na ponovljenih parlamentarnih volitvah s prekinitvijo mirovnega procesa s Kurdi sprožil kar sam turški predsednik Recep Tayyip Erdogan.

»Turčija je s svojim vpletanjem v sirsko državljansko vojno pomembno prispevala k destabilizaciji v Siriji. Sirski Kurdi so začeli iskati svojo priložnost, začeli krepiti svojo avtonomijo na severu. To pa je začela postajati prava nočna mora Turčije in Erdogana,« razlaga Šterbenc in dodaja, da se zdaj prvič po letu 1920 nakazuje možnost za vzpostavitev širše kurdske paradržave na Bližnjem vzhodu. Ob želji, da prepreči vzpostavitev takšne države, želi Turčija presekati tudi šiitski polmesec (območje vpliva šiitov, ki se od Irana prek Al Asadovega režima razteza vse do libanonskega Hezbolaha). »Poleg presekanja šiitskega polmeseca želi pragmatična turška politika graditi sunitski plinovod skozi Sirijo. Ta bi katarski plin skozi Savdsko Arabijo, Jordanijo, Sirijo in Turčijo pripeljal do EU. Turčija bi dobila pristojbine za tranzit plina, hkrati pa bi se tudi sama oskrbela z zemeljskim plinom,« razlaga Šterbenc.