Na tem področju je trenutno najbolj navdušujoče delo raziskovalca Takea Watanabeja z ameriške univerze Brown, v času trajanja njegovih eksperimentov so se namreč sodelujoči med tem, ko so gledali sliko črnih in belih črt, naučili asociacije na rdečo barvo. Kako je to mogoče?

Eksperiment poteka tako, da udeležencem med ležanjem v napravi za slikanje možganov fMRI na zaslonu pokažejo vertikalne črne črte, naročeno pa jim je le, naj poskušajo nadzorovati delovanje možganov. To vajo vsak udeleženec ponovi več kot 500-krat. Za uspešno vcepljanje idej je bistveno, da udeležencem po opravljeni vaji povedo, kako dobro so se odrezali, čeprav ti sploh ne vedo, v čem »tekmujejo«.

Nezavedno učenje asociacij

Na prvi pogled nerazložljivih asociacij se udeleženci naučijo prek pogojnega refleksa, ki ga poznamo prek raziskovanj ruskega psihologa Pavlova. Preden je nahranil psa, je zazvonil z zvončkom. Ker se je pes naučil, da zvončku navadno sledi hrana, so se mu sline začele cediti vsakič, ko je zaslišal ta zvok. Na podoben način s psihologijo nagrade udeležence eksperimenta vcepljanja spretno ukanijo v nezavedno ustvarjanje novih asociacij. Dobremu rezultatu namreč sledi denarna nagrada, udeležencem pa ga raziskovalci dodelijo takrat, ko se je v možganih aktivirala aktivnost, ki pomeni, da so udeleženci pomislili na rdečo barvo.

Katere kombinacije pomenijo rdečo barvo, so raziskovalci ugotovili z večdnevnim testiranjem različnih možganskih povezav.

Med procesom vcepljanja udeleženci rešujejo miselne naloge, znanstveniki pa v tem času spremljajo, kaj se v možganih dogaja med razmišljanjem. Ko je proces končan, so udeleženci bogatejši za asociacijo, saj so se nezavedno naučili, kakšno razmišljanje posamezniku prinese dober rezultat.

Cilj celotnega procesa je bil v okviru nevroloških odzivov posameznikove možgane ukaniti tako, da okrepijo povezavo med vertikalnimi črnimi črtami in rdečo barvo ter se tega procesa ne zavedajo. Udeležencem torej nikoli ni bilo posebej naročeno, naj mislijo na barve. Ko so jih raziskovalci po opravljenem eksperimentu spraševali, o čem so razmišljali, so dobili med seboj izjemno različne odgovore, od zebre do tekme v gimnastiki.

Visokoleteči načrti v teoriji, neuspehi v praksi

Raziskovalec Watanabe meni, da bi na podoben način sčasoma lahko zdravili tudi nevrološke in psihične motnje, kot sta denimo avtizem in depresija. Ljudje z avtizmom bi tako »boljše« rezultate dobili, ko se deli možganov, povezani s simptomi avtizma, ne bi aktivirali. Skozi terapijo bi okrepili »normalne« možganske povezave in oslabili tiste, povezane z avtizmom. A za zdaj to deluje le v teoriji, v praksi raziskovalcem tega žal še ni uspelo storiti. Nekomu, ki trpi za depresijo, namreč ne moremo preprosto naročiti, naj misli na nekaj veselega, problematično pa je tudi, da »če pri bolnikih z depresijo poskušamo priklicati pozitivne spomine, lahko simptome, ki povzročajo nagnjenost k spominjanju negativnih situacij, še poslabšamo«, pravi harvardski raziskovalec depresije Steve Ramirez.

Proces vcepljanja nas v resničnem življenju trenutno torej lahko ukani tako, da v črno-belem vidimo barve, ne more pa nam nadeti očal, ki bi spremenila naš pogled na svet.