Znotraj Metamorfoz sem se osredotočila na zgodbe ob liku Orfeja, ki mu Ovid dejansko posveča veliko prostora, zato je ta poseg zelo smiseln. Že na urah latinščine med študijem me je naravnost očarala ta zbirka zgodb o mitološkem svetu, kjer so prebivalci predmet stalnih transformacij – včasih proti svoji volji, drugič zaradi volje bogov. Orfej, verjetno najbolj znan glasbenik vseh časov, v mojem projektu pripoveduje lastno zgodbo pa tudi zgodbe, namenjene avditoriju.
Srednjeveški poslušalci in bralci so bili navdušeni na Ovidovim delom in kar predstavljam si družbeno ozračje v 12. stoletju, kako so se poslušalci pogovarjali ob kakšni epizodi; glasbene interpretacije so zahtevale izkušene glasbenike, uspeh pa je bil odvisen od glasbenikovega spomina, znanja latinščine in poznavanja glasbene tradicije. Znanje se je predajalo prek ustnega izročila, tako glede melodij kot melodičnih kretenj.
Ravno ta občutek dediščine ustnega izročila skušam poustvariti tudi sama. Ovidove verze podajam v glasbeni in performativni obliki. Tovrstnih besedil običajno niso brali tiho, temveč na glas ali pa so jih morda peli. Ker neposredni viri o izvajalski praksi ne obstajajo, sem si med drugim pomagala s Horacijevimi odami, pa tudi z lastnimi izkušnjami in idejami. Verjetno interpretacija ne bo povsem avtentična, bom pa izzvala poslušalce, naj prevzamejo vlogo srednjeveških poslušalcev: naj prisluhnejo Orfejevi zgodbi v latinščini, nikoli zapisani na papirju, in se prepustijo trenutkom, ki jih ustvarja historični glasbenik. Lahko nas pripeljejo bližje k našim prednikom, k njihovim čustvenim reakcijam, ki pa so lahko tudi naše.
Kako je rokerica sploh pristala v stari glasbi?Že kot rokovska kitaristka sem se učila improvizacije in veščin, potrebnih za razumevanje modalne glasbe, denimo bluza. Ko pa sem začela študirati petje in odkrivati vedno zgodnejšo glasbo, me je ta svet povsem pritegnil. Stara glasba mi je po občutkih veliko bližja kot današnja pop glasba, r'n'b in hiphop, kjer se toni vzorčno ponavljajo in ni zapletenih harmonij. Po več letih preučevanja srednjeveške glasbe sem spoznala, da so nekateri načini kovanja poslušljivih melodij še vedno aktualni. In ko sem to spoznala, sem nehala gledati na staro glasbo kot na nekaj starinskega, fragmentarnega v starih rokopisih, nepopolnega. Treba je pristopiti z živim zvokom, ki pa hkrati pelje nazaj k prednikom in kulturni identiteti.
Letos ste sodelovali z legendarnim ansamblom Sequentia in njegovim vodjem Benjaminom Bagbyjem. Lani so v Radovljici nastopili z glasbo neznanega akvitanskega avtorja 11. stoletja. Tudi vi se lotevate rekonstrukcij, kajne?Res je. Vendar imamo historični glasbeniki v rokah malo trdno oprijemljivih dejstev, sploh kar se tiče notnih zapisov, zato so danes ansambli za staro glasbo stilno tako zelo različni – in to je zelo dobro. Ovida sem vendarle legitimirala na nekaterih trdnih dejstvih, denimo na notnem zapisu ali krajših opomnikih v rokopisih. Ovidove Metamorfoze bi označila za neke vrste cantus gestualis oziroma liturgično branje. Ob vsaki interpretaciji je moj Ovid drugačen.
Drugače pa je delo s Sequentio res navdušujoče. Najprej sem bila v vlogi študentke in so bili precej previdni, vendar varnih odločitev pri njih ni, sploh ne v glasbi. Zato se med vajami izreka tudi zelo veliko kritik, ampak to je edini način, da nekdo razvija svoje sposobnosti. Bagby, verjetno eden najbolj izkušenih izvajalcev srednjeveške glasbe ta hip v svetu, mi je pomagal, da sem izstopila iz študentskega udobja na pot profesionalne umetnice.
V kaj svežega se ta hip profesionalno poglabljate?Za duet Moirai pripravljam rekonstrukcijo skandinavskih pesmi iz epa Edda, pri tem se osredotočam predvsem na ženske like, kot sta Gudrun in Brynhild. S kolegico Maro Winter bova dodali vrsto zanimivih inštrumentov s prizvokom flavte, kot so koščene flavte ali talharfe oziroma lire z lokom, ki so danes v rabi v različnih severnoevropskih tradicionalnih glasbenih stilih, njihove sledi pa najdemo že v srednjem veku.