Konvencija je bila primer popolne groteske, a trik, v katerem se je že skoraj mrtvi sistem prikazal v novi svežini, je za čuda vendarle prijel. Večina alternativnih komentatorjev je v trenutku obrnila ploščo ter hitela preštevati izjave, ki naj bi pokazale bistveno približevanje zahtevam Bernieja Sandersa in njegovih podpornikov. Še več, kot da se nič ne bi zgodilo, so se prav isti komentatorji, ki so pred tem živeli za »politično revolucijo«, zdaj preobrazili v polnokrvne udeležence politične tekme med Clintonovo in Trumpom – v kateri je vprašanje resnice stopilo v popoln suspenz. Vemo, da Hillary igra, vemo, da je vse le predstava, vemo, da demokratski esteblišment z nami v resnici manipulira: a če igrajo dobro, če je predstava učinkovita, če bodo z nami manipulirali prebrisano, bomo zadovoljni.

Če vse skupaj spremljate skozi dvojni filter, skozi slovenske medije, ki povzemajo ameriški mainstream, boste morda pomislili, da ne veste, o čem govorim. Zmotno. Za popoln zgled mehanizma voljne in dobrovoljne prepustitve manipulaciji je dovolj, da si ponovno ogledate oglašanje dopisnika nacionalke Edvarda Žitnika, ki smo mu bili priča v Odmevih prejšnjo sredo.

To je bil dan, ko je konvencijo z govorom zaznamoval Bill Clinton. »Vsi smo nekako ugibali,« je začel Žitnik, »da verjetno ne bomo slišali klasičnega političnega govora, ki se tu v Filadelfiji vrstijo kot po tekočem traku. In dejansko, Bill Clinton je postregel z osebno zgodbo o mladih zakoncih Billu in Hillary, ki sta v daljnem Arkansasu začela skupno profesionalno in politično življenje. To je bila čista proza brez visokih političnih parol. In seveda, slišali smo zgodbo o Hillary Clinton, ki je preprosto doslej nismo bili vajeni; slišali smo zgodbo o socialno čutečem dekletu, ki je bilo od svoje rane mladosti družbenopolitično aktivno. In seveda, Američani so dobili vtis, da se za predsedniško mesto poteguje povsem nekdo drug. Bill Clinton je Hillary Clinton tako rekoč počlovečil in dobili smo vtis, da ne spremljamo več visoke politične živali, ki je obsedena od oblasti. Moram reči, Bill Clinton je svoje delo opravil perfektno, govoril je zelo osebno in vsi komentarji so seveda samo pozitivni.«

Položaj je, kot lahko vidimo, izjemno nenavaden. Ne gre preprosto za to, da bi Žitnik ob spremljanju govora pozabil, da je Hillary neskončna karieristka, da je političarka, ki bi (ali je?) za svoj triumf prodala lastno dušo. Vse to bržkone dobro ve. Prav tako zelo dobro ve, da je Bill Clinton nastopil kot propagandni trik in da je zgodba o čutečem dekletu, jasno, lansirana kot poskus počlovečenja političarke, ki jo je bivanje v jedru sistema pretvorilo v napol umetno kreaturo, sestavljeno iz naučenih gibov, zaigranih nasmehov in teleprompterja. A naj bo proizveden še tako umetno, je vtis vendarle realen. Z govorom Billa Clintona nas je propagandna mašinerija preprosto nategnila – a ker nas je nategnila dobro, smo nategnjeni iskreno.

A v govoru Billa Clintona se je skrivalo še eno, bolj formalno sporočilo, ki tvori ključ do celotnega spektakla v Filadelfiji. To ni bila zgodba enakovrednih zakoncev, ki sta skupaj začela politično pot, temveč zgodba o predsedniku, ki je bil predsednik le zato, ker čas še ni bil zrel, da bi najprej guvernerka, nato pa predsednica postala ženska, ki mu jo je komaj uspelo prepričati, da se z njim poroči: »Predlagal sem ji, da se vrne domov v Illinois ali se preseli v New York ter poišče možnost, da kandidira za položaj. Samo zasmejala se je in rekla, ali sem ob pamet – nihče ne bi volil zame.«

Le na način, da je Hillary predstavljena kot predestinirana za položaj, kot nujnost, ki se ni zarisala danes, temveč že v preteklosti, se lahko popolna figura preteklosti, popolna figura statusa quo predstavi kot smiselna izbira za prihodnost. Obstajal je Bernie Sanders in še danes obstaja Jill Stein, kandidatka Zelenih, ki bi v sedanji konstelaciji že ob podpori alternativnih medijev (in Bernieja Sandersa) prav lahko napravila senzacijo. A vse to zdaj ni bistveno. Ta hip morajo ZDA odpraviti svoj dolg do Hillary Clinton, predsednice, ki bi to že zdavnaj morala postati.

Pa vendar, če bi še pred nekaj leti tovrstna predstava za javnost potekala povsem gladko, je bilo tokrat drugače. Enotnost v dvorani se ni ustvarila sama od sebe – ustvarile so jo prepovedi vstopa upornih delegatov, odpovedi napovedanih govorov, plačanci, ki so zasedli najboljša mesta na tribuni, motilci zvoka, ki so udušili televizijski zvok protestnikov, še dobro slišan v prvih urah prvega dne. V zgodovino se zato ne bo zapisal konec konvencije, ko se je sistem za silo spet sestavil – zapisal se bo začetek, ko se je status quo zavedel svojega konca.