Izbiranje in debatiranje o tem, kdo je največji, najboljši, je nekaj, kar ljudje preprosto obožujemo. Pri tem nam ni dovolj niti to, da na primer nekdo zmaga v svoji disciplini na največji možni tekmi, ki jo v večini športov še vedno predstavljajo olimpijske igre. Ne, sledi namreč primerjava s športniki iz drugih disciplin in debatiranje, kdo je najboljši med njimi. In tudi če se po čudežu zedinimo glede tega, je že tu primerjava s športniki iz drugih časovnih obdobij in debata, kdo je največji vseh časov. Skratka, začarani krog.
Na OI brez kvalifikacij
A v tem krogu v zadnjih letih na površje med največjimi vselej izplava tudi ime jamajškega sprinterja Usaina Bolta. Le kako tudi ne bi, ko pa je v vseh svojih nastopih na zadnjih dvojih olimpijskih igrah osvojil zlate kolajne (skupno šest), od leta 2009, leto po svojem prvem zlatem trojčku na OI v Pekingu, pa je v vseh sprinterskih disciplinah – na 100 in 200 metrov ter v štafeti 4 x 100 metrov – pogojno neporažen tudi na štirih zaporednih svetovnih prvenstvih. Zakaj pogojno? Zaradi tega, ker vseh možnih kolajn na slednjih vendarle ni osvojil; leta 2011 je bil na prvenstvu v Daeguju v Južni Koreji v teku na 100 metrov namreč diskvalificiran zaradi prehitrega starta, zaradi česar je izmed možnih dvanajstih zbral enajst zlatih odličij. Jasno je, da je najhitrejši Zemljan tako tudi v Riu med favoriti, pa čeprav se do nedavnega ni uradno vedelo, ali bo sploh lahko nastopil. Julijske jamajške kvalifikacije je namreč izpustil, kot razlog pa navedel poškodbo zadnje stegenske mišice. Če bi bil Američan, bi to pomenilo konec olimpijskih sanj, saj je v ZDA uvrstitev na kvalifikacijah pogoj za nastop na OI, na Jamajki pa lahko poškodovani atleti zaprosijo za uvrstitev na spisek potnikov tudi brez kvalifikacij – in Boltu so prošnjo seveda odobrili.
Skrival se je v prtljažniku kombija
Nastop na igrah v Riu bo za svetovnega rekorderja na 100 (9,58) in 200 metrov (19,19) sicer že četrti v karieri – premiero je kot mladenič, ki je ravno dva dneva pred tem dopolnil 18 let, doživel na OI v Atenah leta 2004, na katerih je na 200 m izpadel že v kvalifikacijah. A od takrat je šla njegova pot samo še strmo navzgor, pa čeprav sprva ni kazalo, da bo postal takšen športni fenomen. Res je, da je že v otroštvu dneve večinoma preživljal ob igranju nogometa in kriketa, a ko je njegovo hitrost opazil šolski trener kriketa in ga zato priporočil Pablu McNeilu, nekdanjemu vrhunskemu sprinterju, tudi olimpijcu, Bolt ni kazal pretiranega navdušenja za resen trening in je raje zbijal šale.
Ko se je pri 15 letih udeležil mladinskega svetovnega prvenstva na Madžarskem, se je tako na primer v času, ko bi moral trenirati, skrival v prtljažniku reprezentančnega kombija, a je kljub temu dobival vedno nove priložnosti, saj so trenerji vedeli, da je njegov talent nekaj posebnega. V višino je že tedaj meril sedanjih 1,96 metra, nato pa so prišle prve zmage, s katerimi mu je začela na Jamajki močno rasti priljubljenost, kar je bilo za mladega športnika težko breme. Zato je bil vse manj osredotočen na atletiko, vse pogosteje pa so ga videvali v restavracijah s hitro prehrano in v nočnih lokalih. Ko je bil vpleten še v prometno nesrečo, v kateri je na srečo dobil le nekaj manjših odrgnin, je nastopil čas za temeljit razmislek in s pomočjo novega trenerja Glenna Millsa je v atletiki znova našel smisel življenja. Ko je dosegal svetovne rekorde, so o njih mnogi dvomili, češ da po »naravni« poti niso mogoči, a do danes so bili testi, in ni jih bilo malo, vsi po vrsti – negativni.
