Na desnem bregu Soče med Kobaridom in Bovcem se razprostira greben Kolovrata. Ko se na vrhu zavrtiš, imaš pred seboj vso zgodovino. V tamkajšnjem muzeju na prostem je vodnica Katja Sivec v petek popoldne skupini Angležev, Nemcema in Slovenki pripovedovala zgodbo prve svetovne vojne. A greben na meji z Italijo pozna toliko zgodb in premikanja državnih meja, da bi se lahko vodnica s pripovedjo vrnila v čas svetolucijske kulture, Beneške republike in Napoleonovih osvajanj, končala pa pri nedavni vojni na Balkanu, ko so begunci v temnih nočeh čez Kolovrat bežali v Italijo z izposojenimi avtomobili domačinov.
»Zaradi obletnic je trenutno zanimanje za prvo svetovno vojno veliko. Ko bo ta vnema pošla, pa imamo dovolj drugih zgodb,« pove Sivčeva na klopci pod najvišjim vrhom grebena. Na nekaj metrih o času Jugoslavije govori vsega skupaj kvadratni meter velika hiška za stražarje jugoslovanske vojske, na mirovno pogodbo z Italijo in vrnitev slovenskega ozemlja spominja mejnik iz leta 1947, na sosednji vzpetini pa razgledni paviljon ponuja idejo o sožitju med narodi.
Italijanska tretja obrambna črta
Bolj živo bi bilo sto let oddaljeno prvo svetovno vojno težko podoživeti. Stati na hribu, ki je še vedno prepreden z labirintom strelskih jarkov in od koder vidiš bojne položaje nasprotnikov ter bojišča prve svetovne vojne na Kaninu, Krnu, Batognici, Mrzlem vrhu, Banjški planoti, Sveti gori..., je poseben občutek. Sistem obrambnih položajev, opazovalnic, topniških položajev in oskrbovalnih poti na Kolovratu so med soško fronto zgradili italijanski vojaki. »15.000 vojakov iz delovnih brigad je kopalo rove. Vsak vojak je moral skopati pol metra na dan, kar je dnevno pomenilo novih sedem in pol kilometra rovov. Vojna je trajala 29 mesecev,« vodnica obiskovalcem prepusti izračun o dolžini labirintov. Ko stopaš po ozkih jarkih, postaneš v senci skrivališča za top, se po polžastem stopnišču spuščaš v temo podzemne kaverne ali pa postaneš na poveljniškem mestu, si lažje predstavljaš bedo vojne. Kako je vojak v teh rovih streljal, spal, bodril tovariše, mislil na bližnje, jokal, jedel, se umival, opravljal potrebo... »Vsem na očeh, brez zasebnosti. Diareja, tifus, kolera,« bedo stopnjuje vodnica.
Top proti domovini
Angleškega turista na italijanskem utrdbenem položaju zmoti položaj topa. Obrnjen je proti Italiji. Proti domačim torej? »Za vsak primer,« mu kaotičnost vojne razloži Sivčeva. Vojaki v teh hribih niso vedeli, kaj pričakovati in od kod jih bo presenetil nasprotnik. S Kolovrata so Italijani obstreljevali položaje avstro-ogrske vojske na Mrzlem vrhu in tolminskem mostišču. Njihovi položaji so se zdeli neuničljivi, a zadnja dvanajsta soška bitka je bila zanje najhujša in usodna. Zgodba je bila končana v treh dneh. Avstro-ogrska vojska je italijanske vojake pognala do reke Piave. Prav proti Italiji postavljen top bi jih tedaj lahko rešil, a so Italijani v zmedenosti in presenečenosti nad napadom brez boja brezglavo zbežali.
Muzej na prostem na Kolovratu je eden od šestih muzejev na prostem v Posočju in obenem del Poti miru, ki povezuje ostaline prve svetovne vojne. Po letu 2002 so ga začeli urejati v Fundaciji Poti miru. Zadnji dve leti, odkar zaznamujemo obletnice vojne, je pogosteje obiskan. Odgovore na vprašanja in zablode najpogosteje iščejo Italijani. »Ta del zgodovine jih še vedno zelo zanima in tudi obremenjuje. In počasi tudi oni vse bolj objektivno govorijo o tej vojni,« pove vodnica. S stiskom rok in besedami, naj se učimo iz preteklosti, da nam bo v prihodnosti bolje, obiskovalce pospremi nazaj proti dolini.
