Vsem je bila v tistem času še pred očmi afera Penko in Zidar. V bliskoviti akciji, kot da bi šlo za terorista, sta bila oba vklenjena. Ne nekdanji državni tožilec, ki je prav takrat postal odvetnik, ne prvi državni gradbenik nista bila znana kot nasilneža. Če je bil že Penko miroljuben, a v dobri telesni kondiciji, slednjega ne bi mogli trditi za sedemdesetletnega Zidarja. A pravosodje je resna institucija, in to mora dokazovati tudi s takimi ukrepi ter brez izjem. Tako držo je zagovarjal tudi eden naših ustavnih sodnikov, ki je za zgled dajal ameriško pravosodje. To je med drugim dalo vkleniti francoskega predsedniškega kandidata. Dominique Strauss-Kahn, takrat direktor Mednarodnega denarnega sklada, je bil sicer znan lahkoživec, a lisice si je prislužil zaradi sobaričine lažne ovadbe o spolnem nadlegovanju. Celo pregovorno zagrizeno ameriško tožilstvo je moralo popustiti pod težo dokazov zoper domnevni kriminal in je umaknilo obtožnico. A slika, čeravno po krivem vklenjenega veljaka je ostala kot kronski dokaz strahospoštovanja, ki pripada oblasti, nikakor pa ne kot kritika njenega ravnanja.
Tako nas je minister Zalar pooblastil, da raziščemo, kakšna je politika vklepanja. Rezultat je bil še kar porazen. Ko sem spraševal za razloge v konkretnem primeru v zaporu na Igu, so mi precej jezno razložili, da ne dopuščajo vmešavanja v svoje strokovne odločitve. Za ljubljanske zapore, ki opravljajo tudi funkcijo pripora, pa se je pokazalo, da sploh ne razmišljajo o tem, da ne bi uporabili lisic. Vsakogar, ki ga privedejo na sodišče, vklenejo.
Kot marsikaj drugega od napovedanih sprememb na bolje se je tudi ta sčasoma izgubila v omarah pravosodja, kjer hranijo zapisnike o optimističnih sklepih in zavezah za boljši jutri.
V zadnjem času, vsaj tako se mi zdi po časopisnih vesteh in fotografijah, pravosodje spet utrjuje svoj ugled. Lahko bi naštel množico ljudi, ki jih je kamera (in to fotografi najraje počno, ker je dovolj spektakularno) ujela med vklepanjem ali odklepanjem v sodni dvorani. Med to množico je dosti takih, za katere pri zdravi pameti ne bi mogel razumeti, zakaj mora biti uporabljeno tako prisilno sredstvo. Seveda mi bodo organi takoj razložili, zakaj nisem pri zdravi pameti in zakaj imajo oni prav. Zdi pa se mi, da se je marsikaj začelo z ministrom Šturmom, ki je menda navdušen nad italijanskim poimenovanjem praznikov, k nam prinesel nov naziv – pravosodni policist. S tem je paznikom, ki so v preteklih časih že kar uspešno opravljali predvsem rehabilitacijsko vlogo, povrnil vero v moč prisile. Predvsem pa je značaj njihovega dela približal policijskemu, kar je ena bolj zgrešenih poti. A vrnitev je strma in cilj vse teže dosegljiv.
Ne vem, zakaj je treba vklepati Hildo Tovšak, komu je nevarna in kako bi lahko pobegnila. Pa je samo en primer med mnogimi. Naslednjega so že mediji pospremili s komentarjem, »da se ne zgodi pogosto, da bi zaradi 1200 evrov neplačanega dolga koga strpali v pripor in ga v lisicah prignali na sodišče«. Tudi tu je šlo za žensko, ki je s sodišča šla na prostost z izrečeno denarno kaznijo in nič več. Tudi starejšega občana, sicer direktorja gradbenega podjetja, ki je šel iz lisic naravnost na prostost, je doletel tak ukrep. Če se Milka Noviča ne bojijo novinarji, ki ga pridejo obiskat v pripor, ne vem, zakaj mora biti sicer v lisicah. Še manj zdravnik Radan.
A na drugi strani pravosodje poklekne pred očitno pobesnelo skupino ljudi, ki sodnico na glavni obravnavi v vlogi publike zmerjajo s svinjo in morilko. Vse, kar se zgodi, je to, da varnostniki pospremijo te osebe ven iz sodne dvorane, sodnica pa reče, da jim prihodnjič ne bo dovolila vstopa??!! To kombinacijo ločil sem zasledil kot splošno veljavno v šahovskih komentarjih, kadar je poteza povsem nerazumljiva in enako nerazumna. Z enako oznako jo uporabljam tudi v tem zapisu.
Sodnik, ki dopušča tako vedenje, ne da bi ga sankcioniral, težko bolj škodi ugledu pravosodja. Je pa res, da gre v tem primeru – tako so poročali mediji – za iste ljudi, ki se že dolgo zbirajo pred sodno palačo in ne »šparajo jezika«. Ker podobnih žalitev pravosodje ni znalo ali hotelo preprečiti že takrat, ko je bil morda še čas, ni čudno, da se je tako vedenje danes razraslo čez vse dopustne meje. Povedati pa je treba, da so ob tem zasramovanju sodniki ostali popolnoma sami. Od nikoder ni bilo podpore, ki bi bila v normalnih političnih razmerah samoumevna, vključno z državnega vrha, kjer pa se je že zdavnaj izgubil moralni kompas. A četudi ostaneš sam, še ne pomeni, da nisi dolžan ravnati prav, z vsaj kančkom poguma.
