Čeprav so Trumpu na demokratski konvenciji očitali črnogledost ali kar omalovaževanje države, se njegova strategija ne razlikuje od klasičnih pristopov opozicije, ki želi zamenjati sedanjo oblast. Trumpovo sporočilo temelji na posplošenih kritikah sedanje politične garniture in na trditvah, da je Amerika zunanjepolitično in gospodarsko šibka, sam pa da ji bo v svetu spet izbojeval mesto, ki ji gre, ekonomijo pa postavil na noge. Ljudstvu sporoča, da so razmere obupne, da so zanje krivi aktualni voditelji in da je rešitev njegova izvolitev. Njegov konkretnejši politični program je težko razbrati, kar pa glede na običajno prevlado forme nad vsebino ni nujno prevelika težava.

Več težav s sporočilom so imeli demokrati. Barack Obama in prva dama Michelle sta govorila o Ameriki, ki da je že veličastna in zato ne potrebuje newyorškega bogataša, da jo reši pred propadom. Bolj kot kritika Trumpa je to poveličevanje lastnih dosežkov zadnjih osmih let in pakiranje politične dediščine v svetleč papir. Obama je šel celo tako daleč, da je citiral ikono republikancev, pokojnega Ronalda Reagana, ki je znamenito dejal, da je Amerika »sijoče mesto na hribu«. Od vsega izrečenega v osmih dneh obeh konvencij je ta Obamova izjava najbolj izstopajoč spomenik popačenim razmerjem letošnjega predvolilnega boja. Reagan je zadnjih nekaj desetletij ikona republikancev – da si ga lahko demokrati privoščijo citirati tako, da izpade kot kritika republikanskega kandidata, dokazuje, kako daleč od klasičnega jedra stranke je Trump in kako globoko v republikansko volilno telo zato skušajo poseči demokrati. Le kako bi bilo videti, če bi republikanci na konvenciji citirali demokratsko ikono Roosevelta ali govorili o Johnsonovi veličastni družbi...

V najtežjem položaju pri oblikovanju sporočila je že dolgo Clintonova. Obami v svojem govoru in nastopih ni mogla obrniti hrbta, kar bi storila s prehudo kritiko današnje Amerike. Po drugi strani pa mora Američanom dopovedovati, kaj vse bo storila za boljši jutri – kar pomeni, da danes vendarle ni najbolj sijajen. Problem s sporočilom se ji vleče že nekaj časa in s časom postaja vse večji. Njen politični program je sicer jasnejši, a vendarle plod nenehnih kompromisov, nazadnje zaradi novačenja volilcev senatorja Bernieja Sandersa.

Američani se bodo v treh mesecih še naposlušali predvolilnih obtožb in obljub. Na koncu pa bo v letu, ko ne en ne drugi kandidat nista magneta za širše volilno telo, odločilno to, kateri bo prepričal več privržencev, da se sploh sprehodijo do volišča. Po vsem, kar se je v dosedanji predvolilni kampanji že zgodilo, ni nemogoče, da bi se lep del Amerike 9. novembra zbudil s podobno šokantno nejevero, s kakršno se je dobršen del Britancev soočil zjutraj po referendumu o brexitu.