V srbski hčerinski družbi Perutnine Ptuj so poslali zaposlene na testiranje s poligrafom. Po poročanju nekaterih srbskih medijev naj bi namreč iz obrata v Bački Topoli izginilo več sto kilogramov piščančjega mesa. Iz skladišča podjetja naj bi ga odnašali zaposleni. V testiranje z detektorjem laži je privolilo 17 zaposlenih, vodstvo družbe pa se je za takšen korak odločilo, pojasnjujejo uradno, predvsem zaradi zaščite potrošnikov, da bi preprečili morebitno prodajo mesa na črnem trgu brez sanitarnega nadzora, kar bi lahko resno škodovalo zdravju končnih potrošnikov. Ali so storilce odkrili, niso sporočili. Tamkajšnji pooblaščenec za informacije javnega značaja pa je opozoril, da je bil ukrep testiranja s poligrafom brez pravne osnove in nesorazmeren s škodo.
Zaposleni poznajo luknje v varnostnem sistemu
Tuje raziskave kažejo, da kar 75 odstotkov zaposlenih vsaj enkrat v življenju v službi nekaj izmakne. Podjetja pa to v povprečju opazijo šele po letu in pol. Notranje kraje naj bi bile vzrok tudi kar tretjine stečajev. Z notranjimi krajami se pogosto srečujejo tudi slovenska podjetja. Zasebna detektivka Bernarda Škrabar pravi, da je teh vse več, da postajajo vse bolj prefinjene, storilci pa vse bolj iznajdljivi. Zaposleni namreč dobro poznajo luknje v varnostnem sistemu.
Z velikimi stroški, ki jim jih povzročajo zaposleni s tatvinami, se vsako leto spopadajo predvsem v proizvodnih podjetjih, trgovinah in gostinskih lokalih. Iz podjetij odhaja marsikaj: od drobnega inventarja, pisarniškega materiala, kovin in goriva do hrane. Nedolžno ni niti tiskanje. Zgolj z uporabo službenega tiskalnika za zasebne potrebe lahko zaposleni podjetje oškodujejo za nekaj sto evrov na leto, opozarja Škrabarjeva. Nadzorni sistemi in pravilniki za odkrivanje in preprečevanje notranjih tatvin so pri večini podjetij še vedno pomanjkljivi, je prepričana.
V redkih primerih se detektivska podjetja tudi v Sloveniji odločajo za uporabo poligrafa. »V Sloveniji povprečno izvedemo po en poligrafski test na mesec. Glede na to, da je postopek invaziven, da posega v zasebnost osebe, poleg tega pa ne šteje kot dokaz v morebitnih nadaljnjih postopkih, se tega ne poslužujemo pogosto. Poligraf ni sredstvo za iskanje krivca, marveč sredstvo za zaščito nedolžnih. Tudi če bi poligraf pokazal določeno stopnjo verjetnosti, da je oseba nekaj storila, to še ni dovolj. Potrebni morajo biti konkretni oprijemljivi dokazi, kot so dokazno gradivo, pridobljeno z detektivskim opazovanjem, posnetki videonadzornih kamer, priče ali izpiski pristopne kontrole,« pojasnjuje Škrabarjeva.
Meso za pasom
Tudi sama se je pri enem od slovenskih podjetij srečala s prefinjeno krajo mesa. »Z opazovanjem izhodov iz objekta pri delavcih nismo ugotovili nobenih posebnosti, blago pa je še vedno odtekalo. Na koncu smo uporabili termovizijsko kamero, s katero smo videli, da delavci meso iz objekta odnašajo skrito za pasom,« pripoveduje. Notranjim tatičem pogosto pridejo na sled tudi zaradi njihove lahkomiselnosti, ko ukradene izdelke naprej prodajajo prek znancev ali celo družbenih omrežij in forumov. »Zanimive so bile tudi notranje kraje drage surovine, za katero nam sprva ni bilo jasno, za kaj bi jo lahko delavci uporabljali, saj brez nadaljnje predelave praktično ni bila uporabna. Kmalu smo odkrili kanal, ki je segal v tujo državo in tujo proizvodnjo, kamor so delavci preprodajali to surovino,« našteva sogovornica. Dodaja, da so v podjetjih najpogostejše kraje kovin in goriva. »Imeli smo primere, ko je službeno vozilo po evidencah porabljalo vsaj še enkrat toliko goriva kot drugo identično vozilo. Z opazovanjem smo hitro ugotovili, da je delavec točil gorivo v posode za gorivo in ga prodajal naprej,« pojasnjuje.
Priložnost dela tatu
Škrabarjevi se vedno znova potrjuje rek, da priložnost dela tatu. »Ljudje, ki so vsak dan vsaj osem ur v podjetju, imajo čas premisliti, kaj lahko odtujijo, kako lahko to storijo in kje so pomanjkljivosti v podjetju. Kradejo tam, kjer vidijo dovolj dobro in izvedljivo priložnost,« pravi in dodaja, da naj bi zaposleni po nekaterih raziskavah v trgovinah ukradli celo več blaga kakor kupci. Slovenska podjetja o notranjih krajah nerada govorijo, posebej ne o izkušnjah. Na naša vprašanja so se odzvali med redkimi v Mercatorju, kjer pojasnjujejo, da so primeri kraje med njihovimi delavci redki, sploh glede na število skoraj deset tisoč zaposlenih. Takšne in podobne skušnjave jim tudi preprečujejo, saj v vsaki svoji trgovini in drugih objektih, ki jih upravljajo, zagotavljajo celostno in sodobno tehnično varovanje. V vseh objektih je vzpostavljen stalen tehnični nadzor, za osebe pa tudi fizični nadzor in evidenca, še posebno glede vnosa in iznosa različnih predmetov. Če zaposlenega zalotijo pri kraji, ga čaka pogovor na disciplinski komisiji, lahko tudi izguba službe.
Tudi v Ljubljanskih mlekarnah zagotavljajo, da imajo stvari pod nadzorom. »Vzpostavljen imamo sistem nadzora in varovanja v samem obratu, na izhodih iz obratov pa izvajajo nadzor varnostniki zunanjih partnerjev. Varnostniki imajo pooblastila, da pregledajo sodelavce in njihovo prtljago ob izhodu iz obrata. Če bi varnostnik zasledil odtujene izdelke, jih ima pravico zaseči,« pojasnjujejo in dodajajo, da se v primeru manjše odtujitve vodja pogovori s sodelavcem in ga opozori na kršitev, v primeru ponavljajočih se odtujitev ali večjih kraj pa imajo kot delodajalec pravico izreči odpoved delovnega razmerja iz krivdnih razlogov.
