Govoriti z Borisom Raztresnom z ekološko-etnološke domačije v naselju Rim pri Adlešičih, kjer med drugim pridelujejo in predelujejo lan, ni enostavno. Ob zajtrku, ko na mizo postavi domačo skuto, salamo in v krušni peči pečen kruh, ga misli in besede hitro zanesejo v ezoteriko, duševnost, razmišljanje o smislu življenja. Zase pravi, da je animator samozdravilnega načina razmišljanja, govora in dela. Na vprašanje, koliko je star, postreže z vprašanjem: »Koliko let bi mi pa pripisali?« »Kakšnih sedemdeset,« rečem. »No ja, imam jih osemdeset in še nekaj zraven,« pove, pa mu ne verjamemo. Tudi zato ne, ker je njegov korak preveč lahkoten. Živahno skoraj preskoči ograjo na poti do njive, kjer je letos več ambrozije kot lana.
Vsako bilko izpulijo ročno
»Danes je v Beli krajini kar nekaj domačij, kjer pridelujejo lan, ga s kombajnom požanjejo in izluščijo seme. Edini, ki lan predela in iz njega naredi platno, pa sem jaz,« pravi. »Zame je pridobivanje lana sprejemljivo samo, če vsako bilko posebej izpuliš s korenino vred. Če nima korenine, ni obstojen. Zato ni druge možnosti kot da ga pobiramo ročno. To je nežno delo, roke pa morajo biti močne.« Dva, tri dni pred našim obiskom je pobral večino lana, nekaj ga je še ostalo na njivi. Sedemdeset ljudi je prišlo, pravi, tudi vsi trije belokranjski župani. A letošnja bera je bila zaradi razraščanja ambrozije slaba. Morda je bilo semena kakšnih 50 kilogramov, v najboljših časih ga je pridelal tudi že okrog 300 kilogramov. Toda, kot poudari, zanj je pomembna cela bilka.
Raztresen je večino leta oblečen v svoj »delavski gvant«, srajco in hlače iz lana, pridelanega na njegovi njivi, iz blaga, stkanega na domačih statvah. Letos so stkali okrog 40 metrov platna, nekaj ga je še ostalo. »Marsikdo me vpraša, koliko stane meter platna. Pa mu rečem: sedi za statve, napravi si ga sam in ti ga podarim. Čisto enostavno. Pa si potem vsak premisli.« Kot pravi, nobenega postopka pri lanu ne moreš delati, ko si žalosten, jezen ali prestrašen. »Delaš ga, ko si dobre volje. Torej je vanj že v osnovi vgrajena pozitivna energija.«
Za eno tkanje 80.000 metrov nitke
Ko lan poberejo, sledi sušenje oziroma godenje. »Lan mora biti goden za obdelavo. Takrat mu poberemo stran predivo, to je lupina,« pripoveduje Raztresen in s prsti spretno olušči lanovo stebelce. »Temu predivu predica doda vezivo, to je bila nekoč kar slina. In nitka je gotova. A če bi tako vztrajali, bi si hitro porezali prste. Za eno tkanje namreč potrebujem 80.000 metrov nitke, zato je seveda na tak način ne moremo delati. Zato pa obstajajo kolovrati, vretena in zimska druženja žensk, ki so hodile ena drugi v 'prelo'.«
A še prej je bilo treba snope lanu obdelati. Starodavne postopke, kot so tučnja, česanje oziroma mikanje ter predenje in snovanje pokaže obiskovalcem, ki pa jih je iz leta v leto manj. Na domačiji je sicer na voljo sedem sob s petindvajsetimi ležišči, približno toliko ljudi lahko prenoči tudi na seniku. »Pravega turizma ni več,« pove, čeprav je imel samo letos že več kot 400 nočitev, a večinoma članov kakšnih društev, ne pa tistih pravih turistov kot nekoč.
Ljubezen do kulturne dediščine
Ko je pred desetletji odkupil številna stara poslopja, je s tem prevzel tudi veliko kmečkega orodja in opreme, tudi pripomočkov za predelavo lana. Kakšen kos šteje že več kot stoletje, veliko starega kmečkega orodja pa so mu podarili tudi okoliški ljudje, saj so poznali njegovo veliko ljubezen do tovrstne zapuščine. Poslopja je potem sicer porušil, gradbeni material pa pripeljal v naselje Rim, kjer zdaj stojita dve stanovanjski hiši in več kot deset gospodarskih poslopij. Naselje, kjer zdaj stoji deset hiš, se je nekoč že imenovalo Rim, po drugi svetovni vojni pa so ga preimenovali v Jankoviče. Sedem desetletij je bilo tako, nato je prav Raztresen izboril to, da so zdaj tamkajšnji prebivalci spet »Rimljani«.
Doma pridelujejo tudi rž, oves, piro, koruzo. Jedi iz bele pšenične moke pri njih ni. Z ženo Majdo skrbita tudi za 30 krav in oslov. A samo s kmetijstvom se danes težko preživi. »Vztrajam, seveda. Kmetija je vendar moj otrok, imam jo rad. Veste, ljudje včasih prehitro obupajo. Jaz pa rečem, da če ti neka ideja ne uspe, jo opusti in takoj najdi novo rešitev. In če ta ne gre, spet novo.«
