Čeprav sta bila očitno dva z ideologijo Islamske države spodbujena napada po mnenju mnogih le vprašanje časa, sta Nemce vendarle na neki način presenetila. Zdaj si postavljajo bolj in manj neprijetna vprašanja. Je za to kriva neuspešna integracija beguncev, je za to kriv slab varnostni nadzor, je za to neposredno kriva Islamska država, je kriva ideologija ekstremističnega islamskega salafizma, v kateri identitetno izgubljeni posamezniki najdejo smisel, gre le za zblaznele posameznike?
Nemci se pri iskanju odgovorov še najmanj ukvarjajo s katastrofalnimi razmerami na Bližnjem in Srednjem vzhodu, kjer pa gre iskati pomemben del razlogov in tudi rešitev v tako imenovanem boju proti islamskemu terorizmu. Bavarska vlada – gre za zvezno deželo, ki je bila lansko poletje najbolj pod pritiskom zaradi tisoče beguncev, ki so po začasni odpravi dublinskih pravil začeli prihajati v Nemčijo – se je pričakovano odzvala z ukrepi, ki temeljijo na oceni, da je varnost v deželi zamajalo nepregledno sprejemanje beguncev iz Sirije, Afganistana, Iraka itd. Krščansko-socialna unija Horsta Seehoferja je tako tudi uradno na politično mizo znova postavila temo, ki se je zvezna vlada Angele Merkel najbolj boji – kanclerkino politiko odprtih rok do beguncev. Če je po podpisu dogovora EU s Turčijo o izmenjavi beguncev kazalo, da ta tematika ne bo odločilna v predvolilni kampanji parlamentarnih volitev prihodnje leto, bi se z morebitnimi novimi terorističnimi napadi tema na veliko vrnila skozi glavna vhodna vrata.
V Berlinu se zagotovo zelo dobro zavedajo, da bi krvav pretekli konec tedna lahko spodbudil škodljiv politični in družbeni požar. Za to, da za zdaj še ni bilo bolj neposrednega in organiziranega napada na begunsko politiko Merklove, se ima slednja bržčas zahvaliti dejstvu, da so Nemci na poletnih dopustih. A prvi odzivi že kažejo, da lahko kanclerka računa tudi na spore znotraj naveze CDU/CSU, ki je bila doslej najbolj na preizkušnji prav na vrhuncu begunske krize. Mnoge Nemce je zato negativno presenetilo, da se kanclerka v zadnjih dneh ni pogosteje oglašala in da je šele v četrtek stopila pred mikrofone in odgovarjala na neprijetna vprašanja o prihodu islamskega terorizma v državo. Res je, da je bila na dopustu, ki si ga je po izjemno napornem letu več kot zaslužila, a dejstvo je, da je njen javni molk sprožil veliko ugibanj. A če je kdo pričakoval, da bo kanclerka kakorkoli stopila nazaj, se je motil. Ob ponovitvi znamenitega stavka »zmogli bomo« je delovala še bolj odločeno kot pred slabim letom dni: to da so vsi skupaj dolžni sami sebi, celotni družbi in beguncem, ki so v Nemčijo pribežali pred taistimi sejalci strahu, groze in smrti.
A priložnost obračuna s kanclerko so že pograbili tako domači nasprotniki, na čelu s skrajno desno Alternativo za Nemčijo, kot migrantom nenaklonjene desne populistične stranke po Evropi, od Geerta Wildersa do Viktorja Orbana in poljskih ter francoskih desnih strank, ki so se vsi po vrsti nemški kanclerki zahvalili, da je v Evropo z begunci spustila tudi neznano število teroristov. Kanclerka jim odgovarja, da so se možnosti, da bo Islamska država begunski val izkoristila za infiltracijo teroristov, ves čas zavedali. Obrambni analitik dr. Klemen Grošelj opozarja, da je Evropo zajela neke vrste psihoza pred islamskimi terorističnimi napadi, čeprav je to po podatkih Europola le ena od oblik terorizma v Evropi. Vse druge oblike pa kot da niso pomembne.
Iskanje enega vzroka je poenostavljanje
Po časovno skoncentriranih napadih v Nemčiji in nazadnje znova v Franciji se vrstijo analize strokovnjakov in komentatorjev z različnih področij o vzrokih za samomorilske napade mladih muslimanov, ki na najdenih posnetkih na mobitelih ali prenosnih računalnikih izrekajo podporo Islamski državi. Na zatožni klopi so praktično vsi – od islama in ideologije do neenakopravnosti tujcev v evropskih državah, od katastrofalne zunanje politike EU do Bližnjega vzhoda do neučinkovite azilne politike, od slabega sodelovanja med varnostno-obveščevalnimi službami do slabe oskrbe beguncev na lokalnih ravneh. Domnevnih krivcev je toliko, da se zdi, kot da je zahodna družba odpovedala na celi črti.
Morebiti je prav kompleksnost vzrokov glavni razlog za to, da si je kanclerka Merklova za nastop pred javnostjo o temi teroristične ogroženosti države vzela toliko časa. Ali pa je želela narodu le sporočiti, da treba ohraniti mirne živce. Zadnje izjave njene predstavnice za migracije, begunce in integracijo Aydan Özoğuz kažejo na to, da se je realnost s prihodom islamskega terorizma v državo precej spremenila. Özoğuzova del odgovornosti za radikalizacijo mladih muslimanov pripisuje imamom v mošejah v Nemčiji, ki da bi morali bolj samoiniciativno preprečevati delovanje pridigarjev, ki spodbujajo nasilje. Želi Özoğuzova sporočiti, da islamska skupnost v Nemčiji miži na eno oko, ko del imamov širi sovraštvo? Kanclerka je v četrtek poudarila, da niso v vojni z islamom, ampak s teroristično organizacijo Islamska država, da pa islamsko skupnost pozivajo, naj pri izkoreninjanju radikalizacije pomaga.
V Franciji se je po terorističnih napadih na satirični časopis Charlie Hebdo in Pariz med vodilnima proučevalcema radikalnega islama Oliverjem Royem in Gillesom Kepelejem vnela ostra in z žaljivkami začinjena razprava o tem, ali so vzroki za islamski terorizem v religiji sami, konkretneje salafizmu, kot trdi Kepele, ali pa so vzroki v marginalizaciji posameznikov, kot trdi Roy, ki pravi, da smo priče »islamizaciji radikalizma«, in ne obratno. Eden od nemških strokovnjakov za vprašanja radikalizacije mladih muslimanov Ahmad Mansour trdi, da so mladi druge ali tretje generacije muslimanskih migrantov danes identitetno izgubljeni in da usmeritve pogosto najdejo v radikalnejših oblikah islama, ki ponujajo enostavne odgovore.
Stefan Hansen, vodja oddelka za raziskave terorizma in radikalizacije s kielskega inštituta za varnostne politike, pravi, da moramo glavni razlog za krepitev islamskega terorizma v Evropi iskati v močni propagandi Islamske države in v še posebej na Bližnjem vzhodu skoncentrirani vojni radikalnih islamistov proti temu, kar razumejo kot sovražni Zahod. »Ko bomo porazili ključne akterje islamizma, bo tudi ideologija začela izgubljati privržence. Podobno je nekaj let po razpadu Sovjetske zveze začel v Nemčiji zamirati levičarski terorizem,« opominja Hansen.
A za zdaj med strokovnjaki prevladuje mnenje, da bo islamističnih terorističnih napadov v Evropi še več. Za to je, kot pravi dr. Grošelj, kar nekaj razlogov. Evropa je pomembna simbolna tarča, je geografsko dovolj blizu, Islamski državi se je pridružilo tisoče borcev iz Evrope, ki se lahko precej neovirano vračajo domov, domneva se, da so se med begunce pomešali potencialni teroristi in da obstaja potencial za radikalizacijo med travmatiziranimi begunci.
Prav slednje skrbi tudi nemško družbo. Teroristične napade v Franciji in Belgiji so izpeljale organizirane skupine v Evropi rojenih ljudi. Teroriste je Evropa tako rekoč vzgojila sama, na domačih tleh. A pojasnilo, da se mladi muslimani radikalizirajo zaradi marginalizacije, zato, ker jih je družba porinila na rob in nimajo perspektive, je prav tako poenostavljanje. Kot pravi dr. Grošelj, je socialno-ekonomska marginalizacija problem, a vsi samomorilski napadalci ne prihajajo s socialno-ekonomskega obrobja. In vseh nismo vzgojili na domačih tleh. V Ansbachu v Nemčiji se je razstrelil prosilec za azil iz Sirije, ki je v Nemčijo prišel pred približno dvema letoma. Stefan Hansen pravi, da je med več kot milijonom beguncev, ki so v zadnjem obdobju prišli v Nemčijo, zagotovo tudi nekaj radikaliziranih posameznikov. Koliko, si ne upa ugibati nihče. Trenutno naj bi v Nemčiji med begunci preverjali okoli 60 posameznikov, za katere sumijo, da so povezani s terorističnimi organizacijami. A doslej so vse podobne preiskave ovrgli, ker sumov niso potrdile.
Glede na to, da nemški preiskovalci sumijo, da samomorilski napadalec v Ansbachu ni deloval sam oziroma da ga je k temu spodbujala za zdaj še neidentificirana oseba, in da sumijo, da je nekdo s tem namenom tudi financiral njegovo pot v Nemčijo, se postavlja vprašanje, kako sploh odkriti takšne posameznike. Nedavni umor francoskega duhovnika pa kaže še na to, da niti pravočasno zaznavanje radikaliziranih posameznikov ni nujno dovolj. Tudi če na njih navesimo elektronsko zapestnico, s katero lahko spremljamo njihovo gibanje.
Tavajoča zunanja politika
Nemčija se je po terorističnih napadih v Franciji odločila opustiti svojo doslej vojaško neambiciozno zunanjo politiko in je v boj zoper Islamsko državo na poziv francoske vlade poslala svoja letala tornado, ki sicer opravljajo le izvidniške naloge. Tudi v novi beli knjigi, ki govori o zunanji politiki, po mnenju dr. Grošlja Nemčija kaže velike ambicije. Če mora biti prvi odziv na teroristične napade okrepitev varnostnih ukrepov, pa je dolgoročno edini pravi ukrep stabilizacija držav, od koder prihajajo begunci. »To pa pomeni, da bo morala EU povečati svojo zunanjepolitično vlogo in težo. Nemčija kljub vsej gospodarski moči ni dovolj velik akter. Posredno to v beli knjigi sicer priznavajo,« pravi dr. Grošelj.
Stefan Hansen v Nemčiji pogreša širši dialog celotne družbe o tem, kako se sploh spoprijeti z varnostno-političnimi izzivi, s katerimi se država sooča. Nemčija, kot pravi, seveda mora okrepiti svoje varnostne organe, a ta dialog je ključen. Tudi zato, ker so zadnji tragični dogodki voda na mlin levih in desnih ekstremistov, ki pod vprašaj postavljajo delovanje demokracije. »Demokratične države morajo zdaj ob spoštovanju svojih vrednot pokazati, da so se sposobne učinkovito odzvati,« pravi Hansen.
V Nemčiji so nekateri kanclerki Angeli Merkel očitali, da je s tem, ko je EU sklenila dogovor s Turčijo o izmenjavi beguncev, sklenila pakt s hudičem. Če se bodo razmere v Turčiji še zaostrovale, bi se EU, z njo vred pa Nemčija, utegnila znajti v še bolj nehvaležnem položaju. Angela Merkel v četrtek v Berlinu na vprašanja novinarjev o odnosih med državama praktično ni želela govoriti. Potez turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana, ki spodleteli vojaški udar izrablja za obračun z vso opozicijo, tako v politiki kot v civilni družbi, kanclerka ni neposredno obsodila. Ponovila je svoje že večkrat izrečeno stališče, da ima predsednik pravico kaznovati pučiste, vendar v sorazmerju in v skladu s pravno državo.
V boju z Islamsko državo se prav tako postavljajo vprašanja o tem, s kom in za kakšno ceno naj EU sklepa zavezništva. Naj »pozabi« na temeljne vrednote in se dokončno odloči za tako imenovano realpolitiko, ki ji vsekakor ni tuja? »Evropa je pred velikimi dilemami, možnosti izbire pa so relativno omejene. A če bo šla v boju z Islamsko državo v realpolitično sklepanje zavezništev, bi to utegnilo biti tvegano. Projekt Evropske unije vendarle temelji na nekih vrednotah,« v zvezi z vprašanjem, ali bi EU v boju z Islamsko državo morala začeti sklepati tudi manj prijetna zavezništva, opozarja dr. Klemen Grošelj. Poleg tega, pravi, poraziti Islamsko državo ne bo dovolj, saj je Islamska država po njegovem mnenju zgolj evolucijska stopnja v verigi radikalnega islamizma. »Začelo se je z Muslimanskimi brati in Al Kaido. Opraviti imamo z ideologijo, z idejo. Seveda je treba poraziti manifestacijo te ideje, ampak bistveno je zmagati na ideološki ravni,« je prepričan.
Kaj imajo z vsem tem begunci?
Vse in nič. Tudi če v EU ne bi spustili nobenega begunca več in tudi če bi iz EU izgnali vse begunce, ki so v zadnjih nekaj letih prišli iz Sirije, Afganistana, Iraka in z drugih vojnih območij, to islamističnih terorističnih napadov ne bi preprečilo. To dokazujeta Francija in Belgija. Begunci pač niso razlog ali izvor terorizma, ampak kvečjemu njegova posledica. Po drugi strani pa je tudi jasno, da nenadzorovano prečkanje meja ne koristi demokratični Evropi, ampak kvečjemu Islamski državi. Ali, kot je dejala nemška kanclerka, ves čas smo primorani v uravnoteževanje varnosti in svobode. Nemška družba se tako v teh dneh sprašuje, koliko je h krvavemu tednu pripomogla tudi sama z morebiti ne najbolj uspešno integracijsko politiko in ne najbolj pripravljenimi strukturami, predvsem za psihološko oskrbo beguncev. Veliko breme skrbi za begunce je v Nemčiji padlo na prostovoljce, ki pa ne morejo biti tisti, ki bodo med begunci »iskali« radikalizirane posameznike.
Hansen opozarja, da je integracija tako velikega števila ljudi iz drugega kulturnega okolja izziv za vsako državo. »ZDA so še danes videti bolj mešana solata kot pa talilni lonec,« izpostavlja in dodaja, da neuspešna integracija, ki ljudi potiska v revščino in marginalizacijo, zagotovo pomeni potencial za radikalizacijo. Za radikalizacijo so bolj dovzetni tudi begunci, ki so, poleg tega da so bili socializirani v drugačni kulturi, tudi močno travmatizirani zaradi vsega, kar so doživeli. »Sicer pa skrajnežev, katerih cilj je boriti se proti naši družbi, tako in tako ni mogoče integrirati.«
Nemški varnostni organi so tako pred zahtevno nalogo natančnega ugotavljanja, od kod so prišli begunci, kdo so in kakšni so njihovi nameni. To je po mnenju Hansena ključno za to, da ne bo tarča obsodb terorizma kar celotna begunska populacija. A takšno preverjanje naj bi bilo vse prej kot izvedljivo. Mnogi begunci so v državo prišli brez vsakršnih dokumentov ali pa so ob prvi registraciji praktično dobili novo identiteto. Ker je iz izvornih držav podatke težko dobiti, tako preiskovalci pogosto tavajo v temi in ne morejo preverjati morebitnih povezav s terorističnimi organizacijami.
Mladenič, ki se je razstrelil v Ansbachu, je bombo sestavil v stanovanju v begunskem centru, v katerem je bival. Policisti so v njegovi sobi našli materiale, iz katerih je mogoče sestaviti bombo. Ob tem se postavlja vprašanje, kako da tega ni nihče opazil in kakšen je sploh nadzor nad begunskimi centri. »Ljudje v teh centrih so očitno bolj kot ne prepuščeni sami sebi. Gotovo je kdo kaj opazil, in če bi s skrbniki potekali redni pogovori, bi najbrž kdo kaj omenil. To si lahko razlagamo na več načinov, tudi tako, da je v kratkem času prišlo v Nemčijo veliko ljudi, zmogljivosti pa je malo. A te ljudi je treba spremljati, ne samo z obveščevalno-varnostnega vidika, ampak jim je treba omogočiti tudi neko perspektivo. Vprašanje je tudi, kakšni so v teh centrih odnosi med migranti. Je to prepuščeno stihiji ali jih kdo upravlja? O tem se bo Nemčija morala izprašati,« pravi Klemen Grošelj.
In to izpraševanje se je že začelo. Tragičen konec prejšnjega tedna je bil dovolj, da so se pojavile iniciative, kot je iniciativa skupine psihoterapevtov, ki bo skušala s pomočjo množičnega financiranja zagnati projekt psihološke oskrbe beguncev Prothege, saj je, kot pravijo, ta oskrba zaradi jezikovnih in birokratskih ovir pogosto slaba. Tovrstne iniciative in še vedno množica prostovoljcev, ki beguncem na različne inovativne načine vsak dan skušajo približati življenje v Nemčiji, lahko kanclerko Merklovo navdajajo z optimizmom. Optimizmom, ki ga v teh dneh v eni najpogosteje zapisanih misli Nemcev na družbenih omrežjih ob sledečih si krvavih napadih »Ali bo zdaj vsak dan tako?« ni bilo na pretek.
