Slednje ni mišljeno kot kakšna kritika »neodgovorne mladine«, daleč od tega. Pripadniki generacije X (rojeni približno med letoma 1965 in 1980), še bolj pa generacije Y oziroma tako imenovani milenijci (rojeni približno med letoma 1980 in 2000) večinoma nimajo časa za razmišljanje o pokojninah. Številni med njimi tudi po dopolnjenem 25. letu živijo pri starših, predvsem milenijci se na trgu dela večinoma pojavljajo zgolj kot prekarci, in čeprav imajo nadpovprečno izobrazbo, si njihova generacija lasti tudi najvišjo stopnjo brezposelnosti.
Položaj celotne generacije ni zgolj slovenski problem, je problem razvitega sveta. Angleški časopis Guardian je pred časom ugotavljal, da se vse od začetka industrializacije prihodki mlajših odraslih še nikoli v zgodovini (brez upoštevanja vojn in naravnih katastrof) niso tako zelo zmanjšali v primerjavi s preostalo družbo. Kombinacija dolgov, brezposelnosti, globalizacije, demografije in rastočih cen nepremičnin tlači priložnosti milijonov mladih po vsem razvitem svetu. Nastaja neenakost med generacijami, ki ji doslej še nismo bili priča.
Že tako nezavidljiv položaj mladih se je v letih krize še poslabšal. Poleg splošno nizkega povpraševanja po delovni sili so bili namreč še močno izpostavljeni predvsem začasnim oblikam zaposlitve. Redki med njimi so tako zaposleni za nedoločen čas, redki delajo nepretrgoma, plače so nizke in ob izostanku napredovanj nizke tudi ostajajo. To so razmere, v katerih nastajajo osnove za izračun njihove pokojnine, pri čemer hkrati že leta poslušajo, da jih ob koncu njihove karierne poti tako ali tako ne bo.
Po podatkih Urada za makroekonomske analize in razvoj (Umar) bo že do leta 2023 v Sloveniji vsako leto živelo v povprečju 10.000 več starejših in skoraj toliko manj delovno sposobnih. Vsako leto! Škarij, ki nastajajo, tudi morebitne ugodne gospodarske razmere ne morejo zapreti. Že zdaj predstavljajo proračunska sredstva 30 odstotkov ali 1,2 milijarde evrov vseh prihodkov pokojninske blagajne, generacije, ki prehajajo v pokoj, pa so precej številnejše od tistih, ki prehajajo na trg dela.
Kako v družbi, v kateri je ob navedenem mogoče najti še otroke, ki s študentskim delom financirajo starše, ker so ti v krizi ostali brez zaposlitve, in hkrati odrasle, ki svoje starše jemljejo iz domov za ostarele, saj je njihova pokojnina edini vir prihodkov razširjene družine, začeti razgovor o ohranjanju sistema solidarnosti tudi za prihodnje generacije upokojencev?
Država se je problema tudi pod pritiski Bruslja in mednarodnih institucij lotila z vzpostavljanjem demografskega sklada, ki naj bi čez desetletja pomagal pokrivati luknjo v pokojninski blagajni in zagotavljal, da sredstva za pokojnine ob apetitih za sprotno potrošnjo, za različne dokapitalizacije podjetij in bank, ne bodo čez leta povsem pošla. A lotila se ga je vse prej kot z iskanjem širokega družbenega konsenza, ravno nasprotno. Ekskluzivno pravico za pogajanja o vsebini zakona o demografskem skladu, v katerega se bo preoblikoval Kad, so na ministrstvu za finance podelili DeSUS.
Kakšna bo usoda Zavarovalnice Triglav? Bo imela glavno besedo kot skupščina sklada vlada in s tem neposredno politika ali upravljalec državnega premoženja SDH? To so vprašanja, okoli katerih se vrtijo pogajanja in pri katerih se menda že riše konsenz. Nujno potrebnih dodatnih virov, ki bi poleg milijardnega premoženja Kada dejansko polnili sklad in po načrtih ekonomistov njegovo vrednost čez 20 let zvišali na šest milijard evrov, v tem zakonu niti ni pričakovati.
Menda se strinjajo, da je akumulacijska doba, v kateri bi sklad sredstva zgolj zbiral, ne pa tudi izplačeval v pokojninsko blagajno, nujna, le določili je še niso. Bodo sredstva v skladu zaklenjena deset let, morda 25 let? Glede na izjave prvaka edinega pogajalca ne eno ne drugo. Karl Erjavec vidi nujnost čimprejšnje vzpostavitve demografskega sklada namreč predvsem v razreševanju težav, ki mu jih k varčevanju usmerjen proračun letno povzroča pri iskanju sredstev za usklajevanje pokojnin in izplačilo regresa upokojencem. Je treba povedati še kaj več? Brzdanje apetitov z grožnjami iz Bruslja je (bilo) vsekakor lažje. In naj le še dodamo, da se je sprva mesto v nadzornem svetu sklada – poleg predstavnikov vlade, upokojencev in sindikatov – obljubljalo še predstavnikom delodajalcev in študentov.
Vse kaže, da je tudi tokrat generacije, katerih položaj naj bi dejansko reševal demografski sklad, tako kot pri reševanju stanovanjske problematike, pri iskanju služb, varnosti zaposlitve ..., ne bodo odnesle najbolje. Stvari se obračajo na glavo. Ljudje, ki so pred leti darovali, danes prosijo za pomoč. Podjetniki, katerih razmah velja za enega največjih dosežkov osamosvojitve države, so pogosti obiskovalci zdravstvenih ambulant za ljudi brez urejenega zdravstvenega zavarovanja. Potreba po solidarnosti zdravih z bolnimi je večja kot kadarkoli prej, prav tako potreba po solidarnosti mladih s starejšimi, predvsem tistimi, potrebnimi dolgotrajne oskrbe, za katero je treba mesečno v nekaterih primerih odšteti bistveno več kot 1000 evrov, kar znatno presega veliko večino pokojnin.
A nekje bo v tej družbi treba najti tudi prostor za solidarnost z mladimi.
