Kreativno fotokopiranje obvladajo tako, kot obvladajo zlivanje gnojnice pred vdane volilce. Model je preprost: najdejo nekaj, kar jim ni všeč, in potem takoj sledi omemba Murgel. Če bi ti ljudje na tviterju in facebooku vložili toliko energije in slabo napisanih slovenskih besed v nekaj, kar jih zabava, navdušuje ... Aja, saj to delajo. Zabaval me je tvit v zvezi s spravo. Nekdo je zapisal, da bi se lahko desnosučni domoljubi spravili z begunci, prosilci za azil, tako, da bi skupaj obiskovali tečaj slovenščine. Vem, pišem o očitnem in prevladujočem vaši-naši žargonu. Pomembno je, da smo nanj pozorni in da se ne nehamo čuditi.

O Melanii Trump ne vem kaj dosti več kot to, kar se te dni pospešeno piše o njej, njenih oblekah, akcentu in da je kradljivka govora sedanje prve dame ZDA. Je pametna, srečna, neumna, zakaj se je poročila s Trumpom? Ne vem in me ne zanima. Njena stvar. Tako kot vsi pač živi s posledicami svojih odločitev. Pri volitvah, na katere nimam vpliva, se ne spuščam v podrobnosti, četudi vplivajo na pospeševanje svetovne norije. Melania je priložnost za promocijo Slovenije. Magari za kratke turistične migracije desnega političnega pola sveta. Ko sem se zgodaj zvečer sprehajala po praznem Kopru sredi tedna, mi je po razgreti glavi rojilo, da mesto ni niti za nas, domorodce, turistično. Ok, mogoče sem bila tam v dneh turističnega počitka, pa vendar. Prav gotovo bi nore Američane lahko vlekli k nam na prvožogni in populističen štos. Melania je naša, recimo. Saj gre za denar, kajneda? Vse, kar ga pritegne, je ok. Američani bi njen rojstni kraj, če bi bila rojena na njihovem ozemlju, prav gotovo označili s potmi, po katerih je morda bodoča prva dama hodila po kruh, v šolo, na prostočasne dejavnosti. Vsi kraji pa bi beležili vsak korak, ki ga je prečila njena noga. Tu se je peljala mimo, recimo. Ali pa: Melania ni bila nikoli v Kopru, pridite pogledat kraj, ki ga ona ni videla.

Če ostanem pri zadani liniji, pri sramežljivosti ali pljuvanju gospoda Türka, tekmovanju v norčevanju iz Melanie in spregledanih priložnostih za promocijo dežele – dodajam desant na Alenko Bratušek, ko je kandidirala za dve visoki funkciji v evropskem ustroju moči. Kaj si o njej, njenem vladanju, mislim, ni pomembno. Ne gre za to, kdo mi je simpatičen in kdo ne. Bila je priložnost zanjo in za nas. Akcijo ženska na dveh visokih položajih, potem ko je bila prva predsednica domače vlade, smo si sami sesuli. Če o vodji opozicije večkrat slišimo, da je pomladnik, osamosvojitelj, nisem opazila, da bi ob Alenki Bratušek ponavljali, da je bila prva predsednica slovenske vlade. Zakaj nismo ponarodelega slogana »naša je« uporabili ob njeni evropski kandidaturi? Pogrom nanjo je bil močan, intenziven in tisti, ki so sodelovali pri kampanji proti njej, so, vsaj tak je bil vtis, to delali dan in noč. Sumim njej bližje vrste bolj kot opozicijo. Zakaj se preprosto vsaj občasno ne moremo potrkati po prsih, reči naš(a) je, dajmo navijat zanj(o)?

Damjan Kozole je na mednarodnem filmskem festivalu v čeških Karlovyh Varyh dobil nagrado za režijo, kar je najvišje mednarodno priznanje slovenskega filma. Nisem fenica vseh njegovih filmov, zelo kritična znam biti do njih, pa sem bila zanj zelo vesela in ušel mi je tih vzklik: zmagali smo. Špricanja ponosa na našega človeka nisem opazila. Kamer ob prihodu domov ni bilo, niso ga slikali, kako morda zmatran od poti odpira vrata doma in odgovarja na vprašanja, kako se je počutil (na filmski progi) in kakšni so prvi vtisi. Napisa »dobrodošel doma, zmagovalec« nisem opazila. Sramežljivi smo, malo nam je nerodno, če bomo veseli in evforični, bomo mogoče izpadli smešni.

Naj se spravimo vsaj ob takih stvareh, kot je uspešna mednarodna kariera, nagrada ene(ga) izmed nas. Ko se sprava valja po ustih politikov, znan manever iz votlega v prazno, si velja zapomniti, da gre za spravo o nečem ali nekom konkretnem. Sprava na splošno in kar tako je brez veze. Je prazen slogan. Lahko pa bi inovativno ali duhovito uporabljali lastno razklanost. Recimo: leta 2016 nismo enotni glede tega, kdo je zmagovalec druge svetovne vojne na naših tleh, vam pa, turistom, ponujamo vodenje po bojnih linijah.

In morda na koncu anketa, kdo je po vašem mnenju, ko ste prehodili nekdanja bojna področja, videli ostanke orožja, zmagovalec. Tisti dan bi potem vedeli. Pa še tujci bi nam povedali. Predvidevam, da bi se ob tem spet razklali. Vsak na svojem kavču in na več spletnih kanalih hkrati.