»Avta ne potrebujem več, ker me Uber stane enako ali še manj,« je bil prepričljiv zagrebški kolega, ki se z njim vsak dan vozi v službo. In po prvi vožnji bi mu lahko že skoraj verjela. Ker je tako preprosto in vsaj na prvi pogled tudi poceni. Snameš aplikacijo, vneseš podatke s številko kreditne kartice in nastaviš cilj, Uber pa targetira tvojo lokacijo. Pritisneš na ikono, s katero zahtevaš avto, ki je vključen v sistem Uber, aplikacija pa ti pokaže, kako dolgo in na koga boš čakal.
Bilo je vroče nedeljsko dopoldne, cilj pa tri kilometre stran. Uber je sporočil, da bo avto prišel čez šest minut, ter pokazal portretno sliko šoferja in lično ilustracijo vozila, ki se pelje proti Oreškovčevi ulici, na kateri sem stala. Zoran z renault meganom je bil točen in zgovoren, nad Uberjem pa navdušen tako, kot da ga je vase potegnila kakšna piramidna mreža in se je prodaje učil na njenih motivacijskih srečanjih. »Uber te bo stal tri kune na kilometer, taksi pa najmanj šest kun, to je zagotovo najcenejša oblika prevoza po Zagrebu,« je zagotavljal, vmes pa hvalil Uberjevo motiviranje voznikov. »V preteklosti sem delal kot policist, varnostnik, taksist, a zdaj zaslužim več kot prej, Uber pa me še nagrajuje,« je našteval 45-letnik, ki je Uberju zaprisegel marca letos. »Če v enem tednu opravim 120 voženj, me nagradijo s tisoč kunami, kar znese 4000 kun na mesec, to pa je več kot 400 evrov. Danes mi jih do 120 manjka samo še pet, potem pa bom končal in šel domov, saj se lahko odlogiram ali vlogiram, kadarkoli hočem,« je bil dobre volje ob nedeljski 11. uri.
Dobre volje sem bila tudi sama, čeprav mi Zoran ni omenil, da poleg treh kun na kilometer plačaš še šest kun za startnino, ki je sicer še vedno za kakih pet kun cenejša od startnine taksistov. Vožnja je na koncu, ob osnovni tarifi tri kune na kilometer, stala 17,67 kune za 3,14 kilometra, torej dva evra in pol. In pa pet zvezdic. Mojih Zoranu in Zoranovih meni, ker sva bila drug z drugim zadovoljna in ker se tako pri Uberju počne. A lepa zgodba se z izjemo zvezdic v drugo ni ponovila, saj Zoran poleg startnine ni omenil še marsičesa drugega. Gremo torej naprej.
Več povpraševanja, višja cena
Dve uri kasneje, ob 13.00, na zraku, katerega temperatura je na prostoru brez sence presegala 35 stopinj Celzija, je pred vhodom v Avenue Mall stal zagrebški taksist in čakal na morebitne stranke, sama pa na vozilo, ki bi ga aplikacija Uber lahko ponudila za prevoz. »No cars available,« je pisalo na zaslonu telefona, dogajanje pa je ostajalo nespremenjeno kljub večminutnemu čakanju. Taksi pred vhodom v nakupovalno središče je še vedno čakal na stranke, edina morebitna stranka pa na prosto Uberjevo vozilo. Status po desetih minutah: nespremenjen. Z dvema izjemama – vedno več potnih kapelj in vedno višja cena prevoženega kilometra.
Po prvih petih minutah je Uberjeva aplikacija namreč javila, da se je cena zaradi večjega povpraševanja oziroma manjše ponudbe zvišala za 1,5-krat, v naslednjih petih minutah pa se je, namesto da bi padla, zvišala še enkrat. Tri kune na kilometer so bile preteklost, nova sedanjost pa šest kun, ko se je v bližini končno pojavilo tudi prosto vozilo. Renato s hyundaiem je, kot je bilo videti na zemljevidu na zaslonu telefona, ko je čakanje na Uber doseglo že polovico ure, obrnil avto in krenil proti trgovskemu središču, tri metre oddaljen taksi pa je še vedno čakal na morebitno stranko. Ne bi bilo nenavadno, če bi se človek, ki se 30 minut kuri v poletni vročini, v takšni situaciji začel počutiti bedasto. Še zlasti, ker je ob podvojeni ceni Uber enako drag kot taksi in ker ga lahko kadarkoli prekličeš. To, da bi se z Renatom ujela, seveda ni bilo samoumevno, in res je trajalo še dodatnih pet minut, kriva pa je bila navigacija na njegovem zemljevidu, ki mu ni pokazala moje točne lokacije, zato sva, kot da bi bila sprta, stala vsak na svoji strani ceste.
Renato je, ko sem prisedla v njegov mali hyundai, potrdil dvome o superlativnosti Uberja, še prej pa odgnal sume o lastnih orientacijskih nesposobnostih, češ da zemljevid Uberja »pogosto fali«. »Ko je cena dvakrat višja, je že na ravni taksija, tako da ljudje takrat raje vzamejo taksi,« je bil odkrit Renato. Logično, saj dela kot voznik Uberja, voznik Olliga, občasno kot voznik za slovenski Go Opti, ob vsem tem pa še kot taksist. V avtu je kot takšen ali drugačen voznik po osem do deset ur že sedem let, za Uber in Olligo pa dela, odkar sta prišla na Hrvaško. In kaj je kdaj? Odvisno od tega, kaj se mu v nekem delu dneva oziroma na posamezni dan bolj izplača, zaposlitvi primerna pa je tudi izbira avta, za Olligo in Uber hyundai, za taksi pa označeno taksi vozilo.
Čez vikende je očitno najbolje delati kot uberaš. »Ob koncih tedna, sploh od četrtka do sobote, so cene višje, ker je več povpraševanja, sicer pa je cena Uberja v povprečju 1,3- do 1,5-krat višja od osnovnih treh kun,« je pojasnil in ob tem dodal, da je, če imaš smolo, cena lahko višja tudi za trikrat ali celo šestkrat, kot se denimo dogaja v Splitu. »Osebno mi je najbolj všeč Olligo in vam ga tudi najbolj priporočam,« je svetoval v tistem trenutku sicer kot Uberjev šofer, ki ga je Olligo kot voznika prepričal z nižjo provizijo, strankam pa bi po njegovem mnenju najbolj utegnil ugajati zaradi nizke in v nasprotju z Uberjem fiksne cene.
Uber bo Olligo napadel s fiksno ceno
Z Renatom prispeva na cilj, za isto dolžino poti pa iztisne račun, ki takoj obremeni mojo kreditno kartico. Znesek 27,94 kune, po naše štiri evre, se izpiše na aplikaciji in kasneje še v elektronski pošti, razlog za razliko glede na prvo vožnjo pa je dvakratna cena za kilometer vožnje od osnovne. Vsaj startnina je ostala ista, me prešine, vseeno pa bi veljalo razmisliti o Olligu. Na to me uro kasneje spomni SMS-sporočilo Renata, kdo je kdo v Olligu; ko mine prvotno presenečenje ob spoznanju, da vsak voznik Uberja poleg mojih kun dobi tudi mojo telefonsko številko, pa se vsaj virtualno posvetim Olligu.
Zagonsko podjetje Zagrebčana Frana Župića in Srba Stefana Krneta deluje po enakem principu kot Uber, podjetna ex Jugoslovana pa z aplikacijo, ki je že prišla v Zagreb, Split in na Dunaj, na dolgi rok želita napasti Uber tudi drugod po stari celini, do konca leta menda v kar 20 večjih evropskih mestih. Podobnosti med enim in drugim zagonskim podjetjem so očitne, je pa med njima tudi kakšna ključna razlika. Obe aplikaciji delujeta v androidnem sistemu in sistemu iOS ter za provizijo povezujeta voznike in stranke, prav tako sta si zelo podobni v sistemu obveščanja o lokaciji in lastnostih vozila ter prevoženi poti.
Plačevanje tako pri obeh poteka prek kreditne kartice, katere številko vnesete ob prijavi v sistem, to pa pomeni, da za vožnjo v nobenem primeru ne potrebujete denarnice, temveč zgolj mobilni telefon, s katerim boste zahtevali prevoz. Edini papir, ki ga boste prekladali po rokah, bo na koncu vožnje izdan račun, ki bo, zdaj pa smo pri ključni stvari, marsikdaj nižji od Uberja, vsekakor pa vas nikoli ne bo presenetil, ker se cene ob večjem povpraševanju ne bodo zvišale. Kar, kot je potarnal Renato, po svoje moti tudi voznike, sploh ko stranka trdi, da je vozilo poklicala še pred zvišanjem cene, on pa ji mora verjeti, saj se ta lahko spreminja skorajda iz minute v minuto.
Olligo je stabilnejši. Kilometer vožnje je v osnovni kategoriji, v katero spadajo osebna vozila s petimi sedeži, 4,9 kune, startnina šest kun, minuta vožnje pa 0,4 kune, kar je za 0,1 kune manj od Uberjeve minute. In ja, skupni seštevek bo morda res prinesel višji znesek od Uberja, a ko se boste odpravili na teren in na sončnih 35 stopinjah 15 minut čakali na Uberjevega šoferja, vmes pa panično spremljali višanje cene, Olligo ali običajen taksi na koncu ne bo več tako nerazumna odločitev.
