Zgodba Ruske kapelice je zanimiva, a obenem tragična. Še preden so jo zgradili, leta 1909, je od Kranjske Gore do Bovca obstajala pešpot, ki so jo uporabljali za vleko hlodovine z bližnjih hribov. Da bi lahko gozdarjem, ki so delali v bližini, lažje dostavljali orodje in hrano, so začeli razmišljati o gradnji nove ceste.
Med prvo svetovno vojno je bila pot čez gorski prelaz Vršič edina možna za oskrbo Soške fronte. V Kranjsko Goro so prišli inženirji in 12.000 delavcev, povečini ruski vojni ujetniki, ki so po posameznih odsekih začeli graditi cesto. Ivan Zakotnik je predlagal, da bi pri gradnji izdelali še protilavinske strehe, ki bi pozimi cesto ščitile pred plazovi, a so se mu januarja 1916 smejali, saj je bila dotlej zima mila. Potem je počilo.
8. marca 1916 je velik plaz na vrhu prelaza pod seboj pokopal kakšnih 200 ruskih ujetnikov, ki so gradili spomenik komandantu fronte proti Italiji, avstrijskemu nadvojvodi Evgenu. Posledice so bile katastrofalne – kjer je še dan prej stalo 20 metrov visoko ogrodje spomenika, je bila naslednji dan zgolj belina snega. Bilo ga je toliko, da so se nad količino čudili tudi Rusi. Poleti istega leta so preživeli ruski ujetniki v spomin na umrle postavili spominsko pravoslavno kapelico, narejeno iz lubja. Posmrtne ostanke, ki so jih našli leta kasneje, so pokopali v kostnici ob kapelici, nad katero so postavili piramido, na njej pa napis »sinovom Rusije«.
Za kapelico v Kranjski Gori skrbijo še dandanes, ohranilo pa se je tudi nekaj osnovnih elementov, danes starih sto let - oltar, ikonostas (lesena stena, ki loči prostor za vernike od oltarja) in okraski. Prenovili so jo leta 2006.
