Po vseh teh letih še vedno rad opazujem vreme. Kar v službi ni povsem moje delo. A stroka in služba na srečo nista v meni ubili te želje in sposobnosti videti dogajanje z drugačnimi očmi. Ko si nekoč v tem, se je težko vživeti v druge, kako oni vidijo ali občutijo vreme okoli sebe. Morda le toliko, da opazijo, ali sije sonce ali ne, jim je vroče ali jih morda zebe, ali dežuje in se skušajo zaščititi pred dežjem. Res le s stališča lastnega ugodja. A kdor vreme občuti le s tega vidika, marsikaj zamuja. No, pravzaprav ne, saj ga drugi vidiki niti ne zanimajo. Drugi pa občutimo vreme tudi drugače, ga ne sodimo le po tem, ali nam ponuja ugodje za naše dobro počutje ali nam je morda nadležno in nam preprečuje, da bi preživeli dan po svojih načrtih.
Vreme so tudi lepi oblaki pa sončni vzhodi in zahodi. Piš vetra v krošnjah dreves ali valovanje morja, ki ga razburka veter. Pa zvok dežja in vonj po mokroti, ki je jeseni drugačen kot poleti ali pozimi… Da, tudi nevihte, morda najbolj markanten in vsestranski vremenski pojav. Najbrž so redki, ki jih ne bi očarali bliski v večernem mraku ali temi, ko se nevihtni oblak zasveti kot lampijon. Tudi grmenje nam deluje nekako sproščujoče, a tudi grozeče. Nikoli ne vemo, kaj nam bo nevihta prinesla. Samo prijetno osvežitev in zalit vrt ali kaj hujšega? Saj, boste rekli, pogledamo radarsko sliko in potem dokaj zanesljivo vemo. A nevihta je »živa«. Lahko se krepi, umira, lahko se težišče njenega delovanja prenaša bolj na eno stran in tako na videz spremeni smer gibanja.
S pomočjo zaporedja radarskih slik lahko šele tik pred zdajci kolikor toliko natančno predvidimo, ali bo šlo jedro nevihte čez nas ali pa nas bo le oplazilo. Dokler smo varni, je nevihta lepa, slikovita, ko pa se začne neurje, najbrž izgubi tisti svoj čar. Občutek imam, da se vse pogosteje dogaja, da je, kadar so nevihte, kje kakšna vremenska ujma. Nekoč sem doživel kot velik oreh debelo točo. In verjemite mi, čisto mirno bi lahko živel, če je nikar več ne bi bilo.
