10. Ian Thorpe reši avstralsko čast

Države gostiteljice poletnih olimpijskih iger so po navadi izredno uspešne ali vsaj uspešnejše kot sicer. Temu sprva ni bilo tako leta 2000 v Sydneyju, ko je Avstralija igre odprla porazno. Vse do nastopov plavalnega fenomena Iana Thorpa, ki je takrat štel vsega 18 let, ni osvojila niti ene kolajne. Pritisk medijev in javnosti je bil neizprosen, a Thorpa to ni zmotilo. Na 400 metrov prosto je ob zmagi dosegel še svetovni rekord, ob tem pa osvojil še po dve zlati in srebrni kolajni ter tako dal veter v jadra avstralski ekipi, ki je bila na koncu po številu kolajn na četrtem mestu (skupno 58).

9. Dosežek Erica Moussambanija

Praktično vsake poletne olimpijske igre na površje izvržejo zgodbo o posamezniku iz kakšne manj znane države, ki mu uspe odmevnejši rezultat. Tako je bilo tudi leta 2000 v Sydneyju, ko je na podlagi posebnega povabila v plavalnih kvalifikacijah na 100 metrov prosto nastopil 22-letni Eric Moussambani iz Ekvatorialne Gvineje, ki se je plavati naučil zgolj osem mesecev pred začetkom iger. Nihče od njega ni pričakoval ničesar, a je vmes posegla usoda. Njegova kvalifikacijska skupina je namreč štela zgolj še dva tekmovalca, ki sta bila diskvalificirana zaradi prehitrih startov. 17.000-glava množica je bila nad Moussambanijem navdušena in ga je glasno spodbujala vseh skoraj 120 sekund, kolikor je porabil do cilja. Njegov rezultat je še vedno najslabši uraden dosežek na 100 metrov prosto v vsej olimpijski zgodovini.

8. Odprtje olimpijskih iger 2008 v Pekingu

Uradni program ob odprtju poletnih olimpijskih iger je po navadi precej dolgočasen in vreden spremljanja le v času, ko se predstavijo vsi sodelujoči športniki. A temu leta 2008 v Pekingu ni bilo tako. Mnogi so bili skeptični, ali bodo Kitajci sploh lahko izvedli tako velik dogodek, na koncu pa so olimpijske igre v Pekingu šle v anale kot ene najboljših v zgodovini. K temu je pripomoglo tudi spektakularno odprtje, ki ga je bilo vredno spremljati od prvega do zadnjega trenutka.

7. Japonsko zmagoslavje v softballu proti velesili ZDA

Kljub vse večji priljubljenosti softballa od leta 2008 ni več na seznamu olimpijskih športov. Prav v Pekingu pa se je v finalu ženskih reprezentanc zgodil eden večjih čudežev v olimpijski zgodovini. Američanke so veljale za ogromne favoritinje, saj so pred tem trikrat zaporedoma osvojile zlato odličje. A tistega večera jim je načrte prekrižala Yukiko Ueno, ki je odigrala popolno tekmo in Japonski prinesla zmago s 3:1. Po koncu so Japonke, Američanke in tretjeuvrščene Avstralke z žogicami spisale številko 2016, a se njihove želje niso uresničile. Softballa namreč še naprej ni med olimpijskimi športi.

6. Mary Peters osvoji zlato odličje za Veliko Britanijo in Severno Irsko

Leta 1972 v Münhcnu je Mary Peters slavila zmago v pentatlonu, kar je utrdilo njen status ene najboljših športnic na svetu tistega leta. Bolj kot za njo samo je bil uspeh pomemben za ljudstvo v Severni Irski, kjer so bili tedaj izredno nemirni časi. Petersova je tako sama pred odhodom dejala, da mora osvojiti zlato kolajno, saj je bil čas, da se njeni državi zgodi nekaj dobrega. Po njenem zmagoslavju so sledile smrtne grožnje, saj so jo ljudje v domovini obtoževali, da je pripadnica protestantske vere, čeprav temu ni bilo tako. Kljub temu je Petersova odšla v domači Belfast in z zlatim odličjem paradirala po mestu.

5. Abebe Bikila zmagal bos na maratonu

Čeprav temnopolti atleti iz afriških držav v zadnjem obdobju dominirajo v daljših tekaških disciplinah, temu v preteklosti ni bilo tako. Precej vpliva je imel na to rasizem, ki je zaviral njihov vzpon. Etiopijec Abebe Bikila je bil v tem pogledu eden prvih, ki je začel spreminjati mišljenja ozkogledih ljudi. Leta 1960 na olimpijskih igrah v Rimu ni bil v krogu favoritov. Kot prvo, ker je bil temnopolt, in kot drugo, ker je tekel – bos. To pa zato, ker mu ni uspelo najti tekaških čevljev, v katerih bi se počutil udobno. Ne glede na to je dosegel nepredstavljivo in bos pritekel do zlate kolajne, in to v maratonu.

4. Poškodovanemu sprinterju Dereku Redmondu do cilja pomaga oče

Sodelovanje na olimpijskih igrah je krona kariere marsikaterega atleta. Ko se kakšen sredi doživljanja svojih sanj poškoduje, ni prijetno. Prav to se je zgodilo britanskemu sprinterju Dereku Redmondu v Barceloni leta 1992. Ko si je leta 1988 v Seulu tik pred olimpijskimi igrami strgal ahilovo tetivo, je prisegel, da bo na naslednjih tekel v finalu na 400 metrov. Bil je na dobri poti, saj se je v Barceloni uvrstil v polfinale, a mu je znova zagodla poškodba. Med tekom se mu je strgala stegenska mišica, a je Britanec kljub gromozanskim bolečinam ostal na nogah in se počasi približeval cilju. Ko je to videl njegov oče, je pritekel s tribune za gledalce, poprijel sina pod roko in mu pomagal skozi cilj. Redmond je bil kasneje seveda diskvalificiran, poteza njegovega očeta pa je naletela na izredno pozitiven odziv.

3. George Eyser osvoji šest odličij z leseno nogo

Če bi tekmoval danes, bi George Eyser nastopal na paraolimpijskih igrah. Leta 1904 temu ni bilo tako. Eyser je kot otrok doživel grozovito nesrečo, ko ga je povozil vlak, zaradi česar je bil ob nogo. A to ni ustavilo njegovih olimpijskih sanj. Kot telovadec je na olimpijskih igrah v St. Louisu v Misuriju osvojil štiri zlata ter po eno srebrno in bronasto odličje, s čimer je eden najuspešnejših olimpijcev vseh časov.

2. Popolna desetka Nadie Comaneci

Nadia Comaneci je čarobnega večera leta 1976 na olimpijskih igrah v Montrealu ukradla srca vseh ljubiteljev športa po vsem svetu. Pri vsega 14 letih ji je namreč uspelo nepredstavljivo. Preden je stopila pred dvovišinsko bradljo, da izvede svojo vajo, še nikomur ni uspelo prejeti ocene 10. To je bilo celo tako nepredstavljivo, da semaforji številke 10 niso bili sposobni prikazati. Prikupni Romunki je to uspelo, do konca iger pa je to oceno prejela še šestkrat. Domov je odnesla tri zlate ter po srebrno in bronasto kolajno.

1. Štiri zlate kolajne Jesseja Owensa

Temnopolti ameriški atlet Jesse Owens je na olimpijskih igrah leta 1936 v Berlinu sredi tretjega rajha prišel do dosežka, ki ga je prvi ponovil šele Carl Lewis leta 1984 – osvojil je štiri zlata odličja v teku na 100 in 200 metrov, štafeti 4 X 100 metrov ter skoku v daljino. To je še toliko bolj impresivno zaradi okoliščin, v katerih je tekmoval. V ZDA je bila v razmahu rasna segregacija, Adolf Hitler pa je olimpijske igre želel izrabiti kot priložnost za dokazovanja nadvlade arijske rase. Owens je pokazal neopisljivo mero poguma in s tem osvojil tudi srca nemških gledalcev, ki so na Hitlerjevo nezadovoljstvo navijali za temnopoltega atleta.